Moja zgodba se začne pri nedeljskem kosilu, kjer je tašča s hladnim glasom oznanila odločitev, ki je bila sprejeta brez mene. Mož in njegova družina so se odločili za skupni kredit, jaz pa sem se počutila, kot da sem izgubila svoj glas in svoje mesto v lastnem življenju. Ta trenutek me je prisilil, da sem se znova našla – tudi če je to pomenilo vrnitev k mami in začetek od začetka.
Moja hči, Petra, se je po ločitvi s svojo hčerko preselila k meni. Sprva sem verjela, da ji ponujam novo priložnost, a počasi sem začela čutiti, da me izkorišča. Zdaj ne vem več, kje je meja med materinsko ljubeznijo in popolno žrtvovanostjo.
Vse se je začelo z enim samim telefonskim klicem moje hčere Tine, ki je v trenutku razbil moj mir v pokoju. Po letih odrekanj in trdega dela sem verjela, da si z možem zasluživa nekaj miru, a njene besede so odprle stare rane in me prisilile, da se vprašam, ali je pravica do sreče v starosti res sebičnost, če otroci trpijo. Zdaj se sprašujem, ali sem dolžna žrtvovati svojo varnost za družino, ki sem jo celo življenje postavljala na prvo mesto.
Moje ime je Matej. Ko je žena Petra napredovala v službi, sem se ustrašil, da izgubljam svojo vlogo v družini. Namesto da bi jo podprl, sem jo s svojo trmo in ponosom odrinil stran – in na koncu ostal sam.
Moja hči mi očita, da se ne obnašam kot prava babica, ker nosim kavbojke in poslušam rock. Medtem ko se borim z njenimi pričakovanji in predsodki okolice, iščem svojo svobodo in srečo. Zgodba razkriva notranje boje ženske srednjih let v Sloveniji in vprašanje, ali si lahko dovolimo biti to, kar smo.
V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo bitko med željo po ljubezni in poroki ter pritiskom sodobne družbe, ki slavi samostojnost. Moja pot je polna dvomov, družinskih konfliktov in iskanja ravnotežja med kariero in osebnim življenjem. Na koncu se vprašam, ali je hrepenenje po bližini res nekaj, česar bi se morala sramovati.
Nekega deževnega popoldneva sem stala na hodniku, v rokah držala kovček, in poslušala, kako mi tašča ukazuje, naj se preselim k njej. V sebi sem čutila mešanico strahu, jeze in nemoči, saj sem bila noseča in sem si želela le miru. Ta zgodba je o tem, kako sem se borila za svoje meje, ljubezen in dostojanstvo v tipični slovenski družini.
Odkar sem se preselila k Markovim staršem v Škofjo Loko, sem vsak dan bolj čutila, da izgubljam sebe. Moje sanje o toplem domu so se spremenile v boj za spoštovanje in iskanje svojega mesta v družini, kjer sem bila vedno le ‚ta druga‘. To je zgodba o osamljenosti, neizrečenih besedah in upanju, da bom nekoč spet našla svoj glas.
Vse se je začelo z nedolžnimi obiski hčerinih prijateljev, ki so se hitro sprevrgli v vsakodnevne napade na našo kuhinjo. Počutila sem se kot kuharica v lastnem domu, medtem ko sem se borila z vprašanjem, kje je meja med gostoljubnostjo in izkoriščanjem. Ta zgodba je iskren pogled v družinske konflikte, težke pogovore in iskanje ravnotežja med dobroto in naivnostjo.
Od prvega dne zakona sem vso plačo izročala možu, prepričana, da je to izraz ljubezni. Po letih poniževanja in nadzora sem dojela, da sem izgubila sebe in pogum za življenje. To je moja zgodba o strahu, dvomih in poti do svobode.
Že dvanajst let sem ujeta v zakonu z Markom, kjer so denar, status in pričakovanja edina valuta. V tej zlati kletki sem izgubila sebe, svojo samozavest in sanje. Danes, ko se dušim v tej praznini, se sprašujem, ali imam še moč, da najdem pot do svobode in lastne vrednosti.
Sem Zala in nikoli si nisem mislila, da bom morala pred lastno taščo braniti svoj dom. Njena obsedenost s kontrolo in denarjem je skoraj uničila mojo družino, dokler nisem zbrala poguma in postavila meje. To je zgodba o bolečini, strahu in upanju, da lahko tudi v Sloveniji rečemo ‚dovolj‘ – tudi, če gre za lastno družino.
