Po dvajsetih letih zakona me je mož zapustil, ker nisem več zmogla skrbeti za njegovo hudo bolno mamo. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, notranje boje in občutek krivde, ki me razjeda, ter upanje, da bom nekoč spet našla mir. Morda se bo kdo prepoznal v moji zgodbi in si upal spregovoriti o tem, kar nas v Sloveniji še vedno tišči v tišini domačih sten.
Nedeljsko kosilo pri moževi družini se je spremenilo v pravo nočno moro, ko sem bila prisiljena izbirati med tišino in zaščito svojih otrok. Mož je ostal hladen in brezbrižen, jaz pa sem se morala soočiti z žaljivkami in poniževanjem. Od tistega dne naprej nič več ni bilo tako kot prej in še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav.
Moje ime je Tjaša in vse življenje sem si želela biti sprejeta. Odraščala sem brez matere, ob strogi babici, nato pa sem se poročila v družino, kjer sem bila vedno v senci Romanove bivše žene. Ta zgodba je moj krik po sprejetosti in boj za lastno vrednost.
Sem Jana, žena in mama, ki je leta poskušala držati družino skupaj, a so me mož in otroci počasi potiskali na rob. V tej zgodbi razkrivam bolečino neizgovorjenih besed, vsakdanjih razočaranj in tihega boja za lastno vrednost. To je moj poskus, da najdem odgovore in si povrnem sebe.
Sem Ana in to je zgodba o tem, kako sem v blokovskem naselju Šiške morala sama vzgajati sina, kljub sramu, obsojanju in tihemu trpljenju. Moja družina me je zavrnila, ker nisem sledila njihovim pričakovanjem, in ostala sem sama v boju z vsakdanjimi težavami, revščino in osamljenostjo. To je moja izpoved – moj tihi krik vsem, ki se počutijo sami proti svetu.
V trenutku, ko je mama rekla, naj se z bratom sama dogovoriva glede denarja za njegov avto, se mi je svet obrnil na glavo. Tri leta kasneje, z otrokom v naročju in partnerjem ob sebi, še vedno čutim posledice tistega dne. Zdaj se borim ne le za pravičnost, ampak tudi za razumevanje in mir v naši družini.
Moje ime je Marija. Po 35 letih zakona sem se odločila za razvezo. Prvič v življenju sem si dovolila izbrati sebe in se vprašati, ali je kdaj prepozno za svobodo.
Moje življenje je zaznamovala ena sama fotografija iz otroštva, ki je razdelila mojo družino in me prisilila, da se vprašam, kdo sem v resnici. Ko so ljudje ugibali, ali sem na sliki deček ali deklica, so se začela razkrivati dolgo skrita družinska nesoglasja in stereotipi. Ta zgodba je moj poskus, da najdem svoj glas in sprejemanje v svetu, kjer so pričakovanja pogosto močnejša od resnice.
Moja hči mi je priznala, da se ob moževih starših počuti manjvredno, ker jim ne morem nuditi toliko kot oni. Njihovo bogastvo me vedno znova postavlja v senco, a ona ne vidi, da se vsak dan borim, da ji dam vsaj nekaj. Ta zgodba je o bolečini primerjav, tihem boju za dostojanstvo in vprašanju, ali je materinska ljubezen res dovolj.
V tej zgodbi se znajdem v vlogi matere, ki se spopada z bolečino in razočaranjem, ko odrasli sin še vedno pričakuje finančno pomoč. Prepletajo se občutki krivde, jeze in nemoči, medtem ko iščem odgovore, kje sem kot mama naredila napako. Zgodba odpira vprašanja o vzgoji, odgovornosti in ljubezni v sodobni slovenski družini.
Moje ime je Tjaša in vedno sem verjela, da je prijaznost ključ do sreče. A ko sem s petimi prijatelji začela vedno znova postavljati druge predse, se je naše življenje začelo zapletati v boleče vozle. Zgodba razkriva, kako nas je pretirana prijaznost pripeljala do roba in kako smo se morali naučiti reči ‚ne‘, da bi rešili sami sebe.
