Moje življenje je zaznamovala ena sama fotografija iz otroštva, ki je razdelila mojo družino in me prisilila, da se vprašam, kdo sem v resnici. Ko so ljudje ugibali, ali sem na sliki deček ali deklica, so se začela razkrivati dolgo skrita družinska nesoglasja in stereotipi. Ta zgodba je moj poskus, da najdem svoj glas in sprejemanje v svetu, kjer so pričakovanja pogosto močnejša od resnice.
Moja hči mi je priznala, da se ob moževih starših počuti manjvredno, ker jim ne morem nuditi toliko kot oni. Njihovo bogastvo me vedno znova postavlja v senco, a ona ne vidi, da se vsak dan borim, da ji dam vsaj nekaj. Ta zgodba je o bolečini primerjav, tihem boju za dostojanstvo in vprašanju, ali je materinska ljubezen res dovolj.
V tej zgodbi se znajdem v vlogi matere, ki se spopada z bolečino in razočaranjem, ko odrasli sin še vedno pričakuje finančno pomoč. Prepletajo se občutki krivde, jeze in nemoči, medtem ko iščem odgovore, kje sem kot mama naredila napako. Zgodba odpira vprašanja o vzgoji, odgovornosti in ljubezni v sodobni slovenski družini.
Moje ime je Tjaša in vedno sem verjela, da je prijaznost ključ do sreče. A ko sem s petimi prijatelji začela vedno znova postavljati druge predse, se je naše življenje začelo zapletati v boleče vozle. Zgodba razkriva, kako nas je pretirana prijaznost pripeljala do roba in kako smo se morali naučiti reči ‘ne’, da bi rešili sami sebe.
