Nekega deževnega večera me je hči prosila, naj pazim na vnuka, ker mora nujno v bolnišnico. Medtem ko sem skrbela za malega Nejca, sem po naključju odkrila pisma in dnevnik, ki so razkrili grozljivo resnico o njenem zakonu in psihičnem nasilju. Borila sem se za svojo hčer in vnuka, a v sebi sem se spraševala, koliko v resnici poznamo tiste, ki jih imamo najraje.
Moj sin Miha me ni povabil na svojo poroko. V tej boleči zgodbi razkrivam razpoke v najinem odnosu, posledice ločitve in svojo tiho borbo za spravo. To je izpoved o ljubezni, izgubi in upanju, ki nikoli ne umre.
V trenutku, ko sem podpisala kreditno pogodbo, sem verjela, da sinu pomagam iz stiske. Šele kasneje sem izvedela, da so bili njegovi dolgovi posledica kockanja, in denarja ni bilo več. Moja zgodba je pretresljiva izpoved o materinski ljubezni, razočaranju in iskanju odgovorov, kje sem kot mama zgrešila.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
