V tej zgodbi opisujem, kako sem kot mama dveh odraslih otrok doživela bolečino zanemarjanja in osamljenosti. Po letih žrtvovanja za družino sem bila prisiljena postaviti ultimat: ali mi pomagajo, ali pa prodam vse in grem v dom za ostarele. Zgodba razkriva notranje boje, družinske konflikte in vprašanje, kaj pomeni biti starš v sodobni Sloveniji.
V trenutku, ko sem slišala, kako je Marko zamahnil z roko in rekel, da je priprava večerje nekaj povsem preprostega, se mi je v prsih nabralo toliko neizrečenih besed, da sem vedela: tokrat ne bom več tiho. V tej zgodbi opisujem, kako sem se odločila, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja nevidna skrb za družino in dom. Morda bo kdo v moji zgodbi prepoznal tudi svojo tiho bitko.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
V tej zgodbi sem jaz, mladi župnik Matej, doživel trenutek, ko je bilo moje spoštovanje do župana in skupnosti postavljeno na preizkušnjo. Dogodek v naši cerkvi je razkril, kako hitro se lahko zaupanje in spoštovanje izgubita, ter kako globoko lahko to zareže v srce skupnosti. V iskanju resnice in sprave sem moral pogledati vase in v ljudi okoli sebe.
