Pet let živim v bolečini in negotovosti, odkar je moja hči Nina izginila potem, ko je odšla s fantom iz Ljubljane. Vsak dan se borim z ravnodušnostjo policije, molkom sosedov in lastno krivdo. To je zgodba o moji borbi, bolečini in upanju, da bo resnica končno prišla na dan.
Moje ime je Marija in sem vdova na skromni pokojnini. Moja hči Zuzana mi očita, da ji ne morem finančno pomagati tako kot njeni bogati tast in tašča, kar med nama ustvarja bolečino in nerazumevanje. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo stisko, upanje in vprašanja, ki si jih zastavljam kot mama, ki si želi le ljubezni in razumevanja.
Vse se je začelo tistega nedeljskega popoldneva, ko sem v kuhinji slišala pogovor med sinom in njegovo ženo. Njuna razprava o delitvi gospodinjskih opravil me je presenetila in v meni prebudila stare vzorce ter strahove. Ta zgodba je moj iskren pogled na to, kako sem se kot mama in žena spopadala z novimi vrednotami, ki jih je v našo družino prinesla enakost.
V trenutku, ko sem slišala, kako se v kuhinji lomijo krožniki, sem vedela, da se je v naši družini nekaj spremenilo. Moj sin Tomaž se je poročil z Ano, žensko z močno voljo in jasnimi načeli o enakosti, kar je v našo tradicionalno hišo prineslo vihar sprememb. Ta zgodba razkriva, kako smo se kot družina spopadali z novimi vlogami, predsodki in vprašanji, ki so nas prisilila, da smo na novo premislili, kaj pomeni biti srečen skupaj.
V tej zgodbi sem jaz, Petra, ujeta med ljubeznijo in razočaranjem, ko ugotavljam, da moj partner Matej nikoli ne prispeva k skupnim stroškom za gospodinjstvo. Medtem ko jaz vsak teden nosim domov polne vrečke iz Mercatorja in Spar-a, Matej še ni opazil, koliko me to bremeni – čustveno in finančno. Zgodba razkriva napetosti, ki jih v slovenski družini povzroča neenakomerna delitev stroškov in neizrečena pričakovanja.
Ko sem izvedela, da želi zet Marko novo hišo prepisati na svojo mamo, sem začutila ledeno roko strahu. Moja hči Tjaša je noseča, a namesto veselja me preveva skrb za njeno prihodnost in za našo družino. Medtem ko se prepiramo, se sprašujem, ali je ljubezen dovolj močna, da prežene senco nezaupanja.
V tej zgodbi razkrivam, kako sem izgubila brata Miho v tragičnem spopadu s policijo v Ljubljani. Preko bolečine, jeze in nemoči iščem smisel v krivici, ki je doletela mojo družino. Ta izpoved je moj krik po pravici in poziv vsem, da se vprašamo, do kdaj bomo molčali.
V tej zgodbi opisujem, kako sem kot mama dveh odraslih otrok doživela bolečino zanemarjanja in osamljenosti. Po letih žrtvovanja za družino sem bila prisiljena postaviti ultimat: ali mi pomagajo, ali pa prodam vse in grem v dom za ostarele. Zgodba razkriva notranje boje, družinske konflikte in vprašanje, kaj pomeni biti starš v sodobni Sloveniji.
V trenutku, ko sem slišala, kako je Marko zamahnil z roko in rekel, da je priprava večerje nekaj povsem preprostega, se mi je v prsih nabralo toliko neizrečenih besed, da sem vedela: tokrat ne bom več tiho. V tej zgodbi opisujem, kako sem se odločila, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja nevidna skrb za družino in dom. Morda bo kdo v moji zgodbi prepoznal tudi svojo tiho bitko.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
V tej zgodbi sem jaz, mladi župnik Matej, doživel trenutek, ko je bilo moje spoštovanje do župana in skupnosti postavljeno na preizkušnjo. Dogodek v naši cerkvi je razkril, kako hitro se lahko zaupanje in spoštovanje izgubita, ter kako globoko lahko to zareže v srce skupnosti. V iskanju resnice in sprave sem moral pogledati vase in v ljudi okoli sebe.
