Ime mi je Ivana in nikoli si nisem mislila, da bo navaden dan v Ljubljani spremenil vse, kar sem poznala. Ko sem poleg svojega psa Lune našla zastrupljeno klobaso in grozilni listek, se je moj svet obrnil na glavo – zaupanje v sosede, ki sem jih imela za prijatelje, je izginilo. To je zgodba o zaupanju, izdaji in boju za tiste, ki jih imamo radi, tudi ko nas obdaja tišina grožnje.
Moje ime je Ljubica in pri triinsedemdesetih letih sem doživela trenutek, ki me je globoko pretresel. Na stopnicah svoje ljubljanske stolpnice sem postala nevidna, kot da me ni več. Ta zgodba je moj iskren klic po razumevanju in spoštovanju, ki si ga starost zasluži.
Še vedno se spominjam lačnih oči male Tine, naše sosede iz sosednjega stanovanja. Moja mama ji je pogosto skrivaj nosila hrano, jaz pa sem se spraševala, zakaj nihče ne govori o tem, kar se dogaja za tanko steno. Danes, ko sem odrasla, me preganja vprašanje: ali bi lahko naredila več?
Moje ime je Marko in nikoli si nisem mislil, da bo navadno pritoževanje zaradi hrupnih sosedov preraslo v nočno moro, ki me je pripeljala na rob družbe. V tej zgodbi razkrivam, kako hitro lahko osamljenost in nerazumevanje potisneta človeka v obup, ter kako težko je najti pomoč, ko jo najbolj potrebuješ. Morda se boste v moji zgodbi prepoznali tudi vi ali kdo od vaših bližnjih.
