Nikoli ne bom pozabila noči, ko je otroški jok iz stanovanja 3B prekinil tišino našega bloka. Leta smo se trudili pomagati, a vrata so ostajala zaprta, mi pa nemočni. Šele ko je policija vdrla, smo izvedeli resnico, ki nam je vsem zlomila srce.
Dolga leta sem vsak mesec izročala svojo plačo možu, prepričana, da je to dokaz ljubezni in zaupanja. Šele ko sem začela izgubljati sebe, sem dojela, da sem ujeta v krog nadzora in strahu. To je zgodba o moji poti iz sence v svetlobo, o boju za svojo svobodo in dostojanstvo.
Sem Marija, upokojena učiteljica iz Celja. Po smrti moža so se moji otroci oddaljili, ostala sem sama v praznem stanovanju, čeprav sem jim vse življenje dajala sebe. Zdaj se sprašujem, ali je bila vsa ta žrtev sploh vredna, če na koncu ostaneš sam in pozabljen.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
Sem Ana in nikoli si nisem želela otrok. Moja odločitev je v naši družini in širši skupnosti sprožila val nerazumevanja, obsojanja in tihega prezira. Leta sem se borila med krivdo, željo po svobodi in iskanjem svojega mesta v družbi, kjer je materinstvo skorajda samoumevno.
V eni sami večeri sem se soočila z vprašanji o spoštovanju, pričakovanjih in lastni vrednosti. Srečanje z Markom, ki sem ga spoznala prek slovenskega spletnega portala za zmenke, me je prisililo, da sem se zazrla vase in v odnose okoli sebe. Ta zgodba je moj iskren poskus razumeti, kaj v resnici pomeni zaupanje in spoštovanje med dvema človekoma.
