Moje ime je Ana in nikoli ne bom pozabila večera, ko sta me dva policista brez razloga ustavila na poti domov. Vse, kar sem mislila, da vem o svojih pravicah, se je v trenutku spremenilo v orožje – in hkrati v breme. To je zgodba o dostojanstvu, strahu in pogumu, da ne ostanem tiho.
Moje ime je Marjeta in nikoli si nisem mislila, da bo moja družina razpadla zaradi pohlepa in nezaupanja. Po ločitvi moje hčere Tine njen bivši mož Marko zahteva polovico hiše, čeprav smo jo z možem gradili za njo. V tej zgodbi razkrivam bolečino, izdajo in vprašanje, ali lahko sploh še kdaj komu zaupam.
Moje ime je Tanja in to je zgodba o moji borbi z materinstvom, nerazumevanjem moža in lastnimi mejami. Vsak dan sem se soočala z njegovimi očitki, da nič ne delam, medtem ko sem se borila z izčrpanostjo, osamljenostjo in občutkom krivde. To je moj krik po razumevanju in podpori, pa tudi vprašanje: kje smo kot družba zgrešili?
Sem Irena in že dvanajst let živim v zakonu, ki je postal moja ledena kletka. Vsak dan se borim za dih, za pravico do svojih sanj in dostojanstva. Svojo zgodbo delim, ker morda še kdo med vami čuti, da je ujetnik v lastnem domu.
Že leta sem vsak mesec izročala svojo plačo možu, prepričana, da je to dokaz moje ljubezni in zaupanja. Počasi sem začela izgubljati sebe in svoje sanje, dokler nisem zbrala poguma, da se uprem in poiščem svojo svobodo. To je zgodba o moji poti skozi strah, dvome in upanje, ki sem ga našla v sebi.
Nikoli ne bom pozabila noči, ko je otroški jok iz stanovanja 3B prekinil tišino našega bloka. Leta smo se trudili pomagati, a vrata so ostajala zaprta, mi pa nemočni. Šele ko je policija vdrla, smo izvedeli resnico, ki nam je vsem zlomila srce.
Dolga leta sem vsak mesec izročala svojo plačo možu, prepričana, da je to dokaz ljubezni in zaupanja. Šele ko sem začela izgubljati sebe, sem dojela, da sem ujeta v krog nadzora in strahu. To je zgodba o moji poti iz sence v svetlobo, o boju za svojo svobodo in dostojanstvo.
Sem Marija, upokojena učiteljica iz Celja. Po smrti moža so se moji otroci oddaljili, ostala sem sama v praznem stanovanju, čeprav sem jim vse življenje dajala sebe. Zdaj se sprašujem, ali je bila vsa ta žrtev sploh vredna, če na koncu ostaneš sam in pozabljen.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
Sem Ana in nikoli si nisem želela otrok. Moja odločitev je v naši družini in širši skupnosti sprožila val nerazumevanja, obsojanja in tihega prezira. Leta sem se borila med krivdo, željo po svobodi in iskanjem svojega mesta v družbi, kjer je materinstvo skorajda samoumevno.
V eni sami večeri sem se soočila z vprašanji o spoštovanju, pričakovanjih in lastni vrednosti. Srečanje z Markom, ki sem ga spoznala prek slovenskega spletnega portala za zmenke, me je prisililo, da sem se zazrla vase in v odnose okoli sebe. Ta zgodba je moj iskren poskus razumeti, kaj v resnici pomeni zaupanje in spoštovanje med dvema človekoma.
