V zgodbi opisujem svojo vrnitev v domačo vas po dvajsetih letih, kjer me še vedno preganjajo sence preteklosti in predsodki. Moja mama Barbara me je vzgajala sama, kar je v naši vasi vedno veljalo za sramoto, in čeprav sem upala na spravo, sem naletela na zid tišine in obsojanja. Zgodba razkriva bolečino iskanja pripadnosti in vprašanje, ali se lahko človek kdaj resnično vrne domov.
Vse se je začelo z nedolžnim telefonskim klicem stare prijateljice Marije, ki me je prosila, če lahko pride na obisk s sinom. Nisem slutila, da bo ta obisk v nekaj urah razkril stare zamere, sprožil prepir v moji družini in me pahnil v središče krivde za nekaj, česar nisem povzročila. Zdaj se sprašujem, ali sem naredila prav, da sem odprla vrata.
Moje ime je Danijela in nikoli si nisem mislila, da bo dan moje poroke postal začetek najhujše družinske vojne. Najina starša sta bila najboljša prijatelja, a po poroki z Lovrom se je vse spremenilo. Zdaj se sprašujem, ali je ljubezen res dovolj močna, da preživi, ko se svet okrog tebe podira.
V trenutku, ko sem stala na mostu nad reko Savo, sem se zavedala, da je življenje lahko kruto in nepravično. Moja družina je razpadala, službo sem izgubila, a v sebi sem morala najti moč, da naredim korak naprej. To je zgodba o tem, kako sem v najtemnejših urah našla pogum za spremembo.
V soboto sem se vrnila s podeželja, kjer sem doživela nepričakovano izdajo s strani svoje sestre Zoje. Njena zahteva, naj prodam svoje stanovanje v Ljubljani in se vrnem domov, me je popolnoma šokirala in razjezila. V nedeljo me je obiskal brat Miha z jabolki in opravičilom, a v meni je ostala rana, ki je ne znam zaceliti.
Na svoj poročni dan sem namesto zaobljub pred vsemi razkrila moževo prevaro. V trenutku se je moj svet sesul, a sem v bolečini našla moč, da povem svojo resnico. Ta zgodba je o izdaji, pogumu in vprašanju, kaj pomeni zares ljubiti sebe.
Moje ime je Laura in tisti večer, ko mi je mož Matjaž povedal, da odhaja zaradi druge ženske, se je moj svet ustavil. Namesto joka sem v tišini začela pakirati kovčke, a prava drama se je šele začela, ko sem ostala sama s svojimi mislimi. V iskanju novega smisla sem se spustila v vrtinec samospraševanja, družinskih konfliktov in bolečih razkritij, ki so me vodili v še globljo temo.
Po skoraj dvajsetih letih dela v tujini sem se vrnil domov, poln upanja, da bom znova našel toplino domače družine. A že ob prvem praznovanju vnukinjinega rojstnega dne me je zetov pohlep in brezbrižnost do družinskih vrednot globoko prizadel. Ta zgodba je moj poskus razumevanja, kako lahko denar razdre tudi najmočnejše vezi.
V tej zgodbi opisujem svojo bolečo pot, ko sem kot mati sama vzgajala sina Nejca in si želela zanj le najboljše. Ko mi je povedal, da se želi poročiti z Nino, samohranilko, sem se ustrašila, da ga čaka pretežko življenje, in sem mu nasprotovala. Moja trma in strah sta prinesla posledice, ki jih bom morda obžalovala do konca svojih dni.
V trenutku, ko sem po dvajsetih letih ponovno srečala Mateja, so se mi pred očmi odvrtela vsa tista leta, ko sem verjela, da sem izbrala pravo pot. Moja odločitev, da zavrnem Matejevo snubitev in se poročim z Markom, je zaznamovala ne le moje življenje, temveč tudi življenja vseh okoli mene. Zdaj, ko stojim pred Matejem, se sprašujem, ali lahko človek res pobegne pred svojo preteklostjo ali ga ta vedno znova dohiti.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem izvedela, da me je najboljša prijateljica izdala. V iskanju odgovora sem se zatekla k župniku Janezu, ki mi je s svojimi besedami odprl novo pot razumevanja in odpuščanja. Ta zgodba je moj poskus soočenja z bolečino, iskanja smisla in poguma za nov začetek.
Moje ime je Alja. Pri 27 letih sem se zaljubila v Borisa, 82-letnega podjetnika iz Ljubljane. Najina ljubezen je razklala mojo družino, sprožila val govoric in me prisilila, da se vprašam, kaj v življenju res šteje.
