Sem Katja. Moje življenje se je sesulo, ko sem morala izbirati med lastno srečo in odplačevanjem dolgov tašče. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in vprašanje: kje se konča žrtvovanje za družino?
Sem Marija Kovač iz Celja. Moj sin, Matej, je v zakonu z Nino, ki je naš dom spremenila v neskončno zabavišče, medtem ko on vztrajno molči in se umika. Sprašujem se, ali naj kot mati posežem v njuno življenje ali dovoljujem, da se vse sesuje pred mojimi očmi.
Na dan vnukovega rojstnega dne sem prejela sporočilo sina, da nisem dobrodošla. V tej zgodbi vas popeljem skozi svoje boleče misli, spomine in družinski konflikt, ki je za vedno spremenil naš odnos. Sprašujem se, ali je včasih ljubezen res premalo, da bi družina ostala skupaj.
Moje ime je Irena in sedim za starim kuhinjskim mizo v našem stanovanju v Šiški, kjer čakam mamo in brata Marka na pogovor o delitvi dediščine po očetovi smrti. Srce mi razbija, v glavi pa se mi vrtijo vprašanja, kako smo lahko dovolili, da denar in stanovanje raztrgata našo družino. Ta dan je poln napetosti, solz in odločitev, kjer se prepletajo ljubezen, pohlep in upanje, da bom ostala zvesta sebi.
Moje življenje s taščo, Marijo, je bilo nenehen boj za svobodo in samospoštovanje. Vsak dan sem se znova spraševala, ali bom kdaj dovolj dobra za njeno družino, medtem ko je moj mož, Matej, stalno lovil ravnotežje med nama. Ta zgodba je iskren vpogled v moje iskanje same sebe v družini, kjer je bila vsaka moja poteza pod drobnogledom.
V tej zgodbi opisujem, kako me je nepričakano povabilo mojega svaka potegnilo v vrtinec družinskih skrivnosti in starih zamer. Po letih tišine sem se moral soočiti z resnico o požaru, ki mi je skoraj vzel življenje, in o tem, kaj je v resnici razdvajalo našo družino. Zgodba je polna čustev, napetosti in vprašanj, ki si jih zastavljamo vsi, ko se preteklost nenadoma vrne v sedanjost.
Nekega večera, ko sem že skoraj izgubila upanje, da se bo moj mož, Andrej, še kdaj vrnil domov, je nenadoma stal pred vrati. Moja zgodba govori o razpadu družine, finančnih težavah in o tem, kako sem skušala rešiti svoje najdražje, medtem ko se je vse okoli mene podiralo. Se lahko z nepričakovano vrnitvijo ponovno zgradi tisto, kar smo izgubili?
Moje ime je Marija. Pred nekaj meseci sem iz hiše izgnala svojega sina in se preselila k njegovi ženi, svoji snahi. Vsi v vasi mislijo, da sem izgubila razum, a prvič v življenju sem naredila nekaj, kar je bilo prav – zase.
Moje ime je Andreja. Po možganski kapi sem obležala v bolnišnici, medtem ko je moj sin Luka, ki živi daleč stran v Mariboru, razpet med svojo družino in menoj. V tej zgodbi razkrivam bolečino, zamolčane zamere in vprašanje, kaj pomeni biti mama v Sloveniji, ko otroci odrastejo in odidejo.
Pred dvema letoma sem se poročila z ločenim moškim, prepričana, da bova skupaj ustvarila novo, srečno življenje. Zdaj pa se njegova odrasla hči želi preseliti k nama v najino majhno garsonjero in občutek imam, da se mi svet podira. Moram se odločiti, ali bom ostala in se borila za svoj prostor ali pa bom odšla in začela znova.
Sem Marjeta iz Celja in pripovedujem zgodbo, ki mi je raztrgala srce. Moj sin Luka je prišel domov v solzah, ker sta mu učiteljica in sošolec brez dovoljenja ostrigla lase. To je zgodba o boju proti predsodkom, brezbrižnosti šole in lastnemu strahu, da bi zaščitila dostojanstvo svojega otroka.
Sem Marija, babica treh vnukov, in vse življenje sem sanjala o hiši ob Dravi. Ko sem končno uresničila svoje sanje, so se v družini razplamteli stari konflikti, ljubosumje in neizrečene zamere. Zdaj se sprašujem – ali je mogoče zgraditi srečo, ne da bi pri tem ranili tiste, ki jih imamo najraje?
