Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko je pred vrati bratove hiše stala njegova bivša žena, premočena in zlomljena. Ko sem ji odprla vrata, sem vedela, da se bo naše življenje za vedno spremenilo. Medtem ko sem se borila za svoj prostor in mir, sem se morala soočiti z vprašanjem: kdo je tukaj resnično tujec?
V trenutku, ko mi je tašča Olga hladno povedala, naj v enem mesecu zapustim stanovanje, sem se počutila izdano in popolnoma samo. Moj mož Marko je molčal, jaz pa sem se v solzah in obupu borila za svoje dostojanstvo in prihodnost. To je zgodba o tem, kako sem v bolečini našla moč, postavila meje in začela znova.
Odraščala sem v senci mlajšega brata, ki mu je oče vedno dajal prednost. Ko sem po mamini smrti ostala sama z očetom, sem pričakovala, da bo vsaj hiša, ki sem jo vzdrževala in v kateri sem skrbela za očeta, nekoč pripadla meni. A očetova oporoka je razkrila nekaj povsem drugega in me prisilila, da se soočim z resnico o naši družini in sebi.
Moje ime je Maja in to je zgodba o tem, kako sem se zaljubila v Matica, se preselila k njegovi družini na podeželje in se kmalu počutila kot senca v lastnem življenju. Ko je njegova mama predlagala, da vsi skupaj vzamemo kredit za obnovo hiše, sem dojela, da moje mnenje ne šteje – kot da sploh ne obstajam. Na koncu sem zbrala pogum, zapustila vse in se vrnila k svoji mami, a brazgotine ostajajo.
Moje ime je Tjaša in tišina je bila vedno moj zaveznik, dokler ni postala razlog, da me je mož zapustil. V tej zgodbi razkrivam, kako sem v tišini gradila dom, a sem zaradi nje tudi izgubila ljubezen. Zdaj, ko mi piše, da mu prav ta tišina manjka, se sprašujem, ali nas lahko prav tisto, kar nas povezuje, tudi razdeli.
Vse se je začelo z navidez nedolžno lažjo sodelavca Mateja glede plačila malice v naši tovarni v Domžalah. Ta drobna prevara me je prisilila, da sem se soočil z lastno naivnostjo in začel dvomiti v iskrenost odnosov na delovnem mestu. Skozi notranje boje in pogovore s sodelavci sem se naučil, kako težko, a nujno je postaviti meje in zaščititi svoje dostojanstvo.
V trenutku, ko sem slišala te besede, sem vedela, da me nihče ne sliši. Moja borba za lastni glas in spoštovanje v družini me je pripeljala do najtežje odločitve v življenju. To je zgodba o tem, kako sem se naučila postaviti zase in poiskati srečo na novo.
Na dan svoje poroke sem verjela, da sem našla srečo, a en sam toast je razkril skrivnosti, ki so razbile vse, kar sem gradila. V tej zgodbi se spopadam z družinskimi konflikti, neizrečenimi resnicami in vprašanjem, ali lahko ljubezen preživi izdajo. Še danes se sprašujem, ali bi lahko kaj spremenila.
V enem samem popoldnevu se je moj svet sesul. Moja snaha, Tanja, mi je po burnem prepiru zabrusila, da svojih vnukov ne bom nikoli več videla. Od takrat me razjedajo krivda, obup in vprašanje: ali sem res tako slaba mati in babica?
Dolga leta sem si zatiskala oči pred moževo nezvestobo, prepričana, da je tako najbolje za najino družino. Šele ko sem po padcu na ulici pristala v bolnišnici, sem spoznala, kdo v resnici stoji ob meni. Ta izkušnja me je prisilila, da sem se vprašala, ali bom še naprej živela v laži ali bom končno izbrala sebe.
V najtoplejšem dnevu poletja sem, nemočna in ujeta med štirimi stenami, spoznala, kako globoko so se odnosi v naši družini spremenili. Moji otroci so mi sicer rešili življenje, a njihova skrb je imela svojo ceno – v njihovih pogledih sem začutila več pohlepa kot ljubezni. Ko sem teden dni kasneje sama sedela pri notarju in razmišljala o spremembi oporoke, sem se prvič zares vprašala, kaj sploh pomeni biti družina.
Sem Vera, ženska, ki je v lastni družini in med ljudmi postala nevidna. Leta sem živela v senci, dokler me ni nepričakovano prijateljstvo z Ano prisililo, da se vprašam, ali je dovolj, da te vidi samo ena oseba, da spet začutiš življenje. To je moja izpoved o iskanju smisla in glasu v svetu, ki me je pozabil.
