Moje ime je Maja Novak in življenje se mi je obrnilo na glavo, ko so nam ponudili bajno vsoto za našo kmetijo na robu slovenskega podeželja. Družina se je razklala med pohlepom in tradicijo, jaz pa sem morala izbrati med srcem in razumom. To je zgodba o izgubi, ljubezni in tem, kaj ostane, ko izginejo vsi zunanji blišč in obljube.
V trenutku, ko je Barbara podarila avto mojemu možu Aleksandru, sem vedela, da se bo nekaj spremenilo. Pogoj, da ga jaz ne smem voziti, me je prizadel globlje, kot sem si želela priznati. Ta zgodba je o tem, kako lahko ena odločitev razkrije stare zamere, družinske konflikte in vprašanje, komu v resnici pripadam.
Moje ime je Katarina in to je zgodba o tem, kako sem izgubila vse, kar sem mislila, da je moja družina, ter se med solzami in pogumom znova našla. Šestnajst let sem živela v tujini, daleč od sina in moža, ki sem ju ljubila, le da bi odkrila, da so mojo odsotnost zapolnile laži in izdaje. Prav največja bolečina pa me je naučila, kdo v resnici sem.
Že kot deklica sem sanjala o velikem, srečnem družinskem življenju. Ko sva se z možem preselila v babičino hišo, je mama postavila ultimat, ki je razbil moj svet in me prisilil v najtežjo odločitev doslej. Moja zgodba je polna bolečine, upanja in vprašanja, ali je prav slediti srcu ali ugoditi pričakovanjem družine.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
Nenadna smrt staršev me je pahnila v vrtinec družinskih sporov in boja za dediščino. Medtem ko sem se borila za našo hišo na robu Dolenjske, sem odkrivala grenko resnico o pohlepu in izdaji najbližjih. Zgodba o tem, kaj v resnici pomeni dom in ali je vredno žrtvovati mir zaradi pravice.
V hiši ob slovenski obali se zberemo zaradi babičine smrti in razdelitve dediščine. Vroča razprava med mano, sestro in bratom razkrije stare zamere, skrite skrivnosti in vprašanje, kaj nam družina sploh še pomeni. Na koncu se vprašam, ali je vredno izgubiti drug drugega zaradi nekaj zidov in spominov.
Tistega večera sem se znašla na policijski postaji, obtožena nečesa, kar sem naredila iz ljubezni do sina. V eni noči so se razkrile družinske skrivnosti, ki so leta tiho tlele pod površjem. Še danes se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mati, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
Nekega deževnega popoldneva je zvonec na vratih prekinil tišino mojega vsakdana. Ko sem odprla vrata, je pred menoj stala tašča, vsa v solzah, in razkrila skrivnost, ki je pretresla temelje naše družine. V zgodbi razmišljam o nezvestobi, neplodnosti in o tem, ali lahko resnično odpustim tistim, ki so me najbolj prizadeli.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
V trenutku, ko sem mislila, da je življenje že napisalo vse moje zgodbe, sem v 47. letu izvedela, da sem noseča. Namesto veselja je novica razklala mojo družino in obudila stare strahove ter predsodke. To je moja izpoved o bolečini, upanju in boju za materinstvo, ko tega ne pričakuje nihče – niti jaz sama.
V eni sami noči se mi je življenje sesulo, ko sem odkrila moževo prevaro. Začela se je bitka za dom, hčerko in lastno dostojanstvo, polna manipulacij, družinskih spletk in bolečih odločitev. To je zgodba o iskanju moči in odgovora na vprašanje: koliko mora ženska izgubiti, da znova najde samo sebe?
