Bilo je leto po tistem, ko sem zgubil zaupanje v skoraj vse okrog sebe, ko me je na pragu stanovanja v Mariboru pričakal prestrašen mladič. Nikoli nisem verjel, da bom zaradi potepuškega kosmatinca moral sprejeti tri usodne odločitve – pa sem. Zdaj, ko ponoči poslušam njegovo mirno dihanje, razumem, da se včasih človek najprej reši sam, ko reši drugega.
Vsako jutro odpiram vrata vlažnega bloka na Viču in iščem Brina, ki je spet izginil iz svoje postelje. Ko sem ga prvič našla zavrženega pred kontejnerjem, sem bila še bolj izgubljena kot on. Zaradi njega sem morala sprejeti odločitve, ki so me bolele – a prav Brin mi je pokazal, da je tudi po zavrnitvi mogoče najti smisel in toplino.
V najbolj navadnem ljubljanskem dnevu mi je pes z nenavadno trmo zlezel pod kožo in me prisilil, da sem sprejela odločitve, ki jih prej nisem zmogla. Ko sem se sesula od izgorelosti, je njegova prisotnost postala razlog, da sem vstala, prosila za pomoč in spremenila življenje, čeprav me je bilo strah. To je zgodba o tem, kako me je en pes potisnil v resnico in v novo rutino, ki je rešila najprej njega, potem pa še mene.
