Na dan hčerine poroke sem, namesto ponosa, v njenih očeh videla očitek. V tej zgodbi razkrivam, kako so neizrečena pričakovanja in ponos razklala najin odnos ter kako sem se borila, da bi razumela, kje sem kot mati zgrešila. To je izpoved o bolečini, ki jo lahko povzroči ljubezen, če ji dovolimo, da jo preglasijo zamere in nerazumevanje.
Moja hči Petra me je prepričala, naj se preselim k njej in njeni družini, obljubljala je toplino in skupnost. Namesto tega sem se počutila kot tujec, nevidna v lastnem domu, medtem ko sem iskala svoje mesto med njimi. Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje sem zgrešila in kaj pomeni biti mama, ko te nihče več ne potrebuje.
Zgradila sem poletno hišico za vnuke, da bi jim pričarala brezskrbne počitnice, a zdaj me hči iz neznanih razlogov izogiba. V tej zgodbi razkrivam bolečino, dvome in družinske konflikte, ki so se razplamteli zaradi neizrečenih besed in starih zamer. Sprašujem se, ali sem kot mama in babica naredila napako ali pa je težava drugje.
Ko sem stala v kuhinji, sem poslušala, kako se Gregor in njegova mama prepirata o tem, zakaj nama z Gregorjem ne želita pomagati pri nakupu prvega stanovanja. Moje srce je bilo polno razočaranja, saj sem vedno verjela, da družina drži skupaj. Ta zgodba je o tem, kako sem se naučila, da včasih ni pomembno, koliko imaš, ampak koliko si pripravljen dati.
V zgodbi opisujem, kako sem se po smrti moža dolgo borila z osamljenostjo, dokler nisem nepričakovano spoznala novo ljubezen. Moji otroci in prijatelji so me zaradi tega obsojali in dvomili v moje odločitve, kar me je globoko prizadelo. Zgodba je iskrena izpoved o pogumu, da sledim svojemu srcu, kljub predsodkom in bolečini.
Sem Marija, babica iz Kamnika. Opazujem, kako se moja družina ruši zaradi hčerinega očitnega favoriziranja starejše vnukinje. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, dvome in vprašanja, ki mi ne dajo spati.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
