V trenutku, ko sem v rokah držala svojo novorojenko, sem spoznala, da se je moje življenje za vedno spremenilo. A namesto topline in podpore sem se znašla v primežu očetove sebičnosti, saj je pričakoval, da bom jaz skrbela zanj – čeprav sem bila sama na porodniški in brez rednega dohodka. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in iskanje poguma, da postavim meje, ki jih nikoli nisem znala.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
Nenadna smrt staršev me je pahnila v vrtinec družinskih sporov in boja za dediščino. Medtem ko sem se borila za našo hišo na robu Dolenjske, sem odkrivala grenko resnico o pohlepu in izdaji najbližjih. Zgodba o tem, kaj v resnici pomeni dom in ali je vredno žrtvovati mir zaradi pravice.
V hiši ob slovenski obali se zberemo zaradi babičine smrti in razdelitve dediščine. Vroča razprava med mano, sestro in bratom razkrije stare zamere, skrite skrivnosti in vprašanje, kaj nam družina sploh še pomeni. Na koncu se vprašam, ali je vredno izgubiti drug drugega zaradi nekaj zidov in spominov.
Tistega večera sem se znašla na policijski postaji, obtožena nečesa, kar sem naredila iz ljubezni do sina. V eni noči so se razkrile družinske skrivnosti, ki so leta tiho tlele pod površjem. Še danes se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mati, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
Sem Marija, sedemdesetletna babica iz Kamnika, ki se nenadoma znajde pred nevidno mejo, ki jo je postavil moj zet Rok. Moja želja, da bi bila blizu hčerki Tini in vnuku Nejcu, se zaplete v vrtinec čustev, ko Rok postavi stroga pravila glede mojih obiskov. Kar se začne kot nedolžen poskus ohranjanja družinskih vezi, se spremeni v bolečo preizkušnjo, ki me prisili, da se vprašam, kje je meja med ljubeznijo in spoštovanjem osebnega prostora.
V trenutku, ko sem zaslišala svoj glas, kako kričim na moža, sem vedela, da je nekaj v meni počilo. Taščina odločitev, da se preselimo v njeno hišo na obrobju Ljubljane, je bila začetek konca mojega miru. Zdaj se sprašujem, ali je sploh še mogoče rešiti našo družino, ko pa so temelji zaupanja že zdavnaj porušeni.
Nekega deževnega popoldneva je zvonec na vratih prekinil tišino mojega vsakdana. Ko sem odprla vrata, je pred menoj stala tašča, vsa v solzah, in razkrila skrivnost, ki je pretresla temelje naše družine. V zgodbi razmišljam o nezvestobi, neplodnosti in o tem, ali lahko resnično odpustim tistim, ki so me najbolj prizadeli.
V trenutku, ko sta bila Miha in njegova mama na tržnici, sem v tišini spakirala svoje stvari. Moja zgodba razkriva, kako me je pritisk družinskih pričakovanj dušil in zakaj nisem več mogla živeti po pravilih drugih. Tisti dan sem sprejela odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
V tej zgodbi razkrivam, kako je moja hči Neža s svojimi prijatelji začela naš dom spreminjati v brezplačno menzo. To je privedlo do napetih družinskih odnosov, solz in globokega razmisleka o tem, kje so meje gostoljubnosti. Zgodba je polna čustev, vsakdanjih težav in vprašanj, s katerimi se lahko poistoveti marsikateri slovenski starš.
V trenutku, ko sem mislila, da je življenje že napisalo vse moje zgodbe, sem v 47. letu izvedela, da sem noseča. Namesto veselja je novica razklala mojo družino in obudila stare strahove ter predsodke. To je moja izpoved o bolečini, upanju in boju za materinstvo, ko tega ne pričakuje nihče – niti jaz sama.
