Vse se je začelo z enim telefonskim klicem sredi deževne noči, ko sem dojela, da sem za svojega sina postala le nekdo, ki priskoči na pomoč, ko je treba. Preko zgodbe o družinski odtujenosti, ločitvi in bolečini iščem smisel v vsem, kar se je zgodilo, in se sprašujem, kje sem naredila napako. Moja vnukinja Zoja ni kriva za nič, a kako naj pozabim, kako daleč sem se oddaljila od lastnega sina?
V tej zgodbi razkrivam, kako sem si vse življenje želela pripadati pravi družini, saj so bili moji starši preveč zaposleni s svojimi življenji. Ko sem se poročila z Markom, sem verjela, da sem končno našla toplino in sprejetost, a me je resnica njegove družine globoko prizadela. Zgodba je čustvena izpoved o iskanju pripadnosti, razočaranju in notranji moči.
Sem Katja in že pol leta se izogibam moževi družini, potem ko so me med družinsko večerjo ponižali. Moj mož Miha ne razume moje bolečine in mi postavlja ultimat, naj se vrnem za družinsko mizo. To je zgodba o mejah, ljubezni in boju za lastno dostojanstvo v slovenski družini.
Moje ime je Marjeta. Pripovedujem o dnevu, ko sem izvedela, da me je mož Peter prevaral in z drugo žensko dobil otroka. Kljub poskusom odpuščanja sem se morala soočiti z bolečino, družinskimi konflikti in vprašanjem, ali ljubezen res premaga vse.
Nikoli si nisem mislila, da bom pri petinšestdesetih letih postala mama, še manj pa, da bo to zgodba, ki bo pretresla celo sosesko. Nekega deževnega večera mi je soseda pustila svojega sina pred vrati in izginila brez sledu. Ta trenutek je za vedno spremenil moje življenje in odprl vrata številnim otrokom, ki so potrebovali dom.
Moja zgodba se začne v trenutku, ko sem moral izbrati med ljubeznijo do Mojce in zvestobo svoji družini. Moja mama ni nikoli sprejela Mojce, ker ni ustrezala njenim predstavam o ‚primerni‘ ženi za sina. Ta odločitev me je stala miru, varnosti in skoraj tudi samega sebe, a me je naučila, kaj pomeni stati za svojimi odločitvami.
V trenutku, ko sem slišala besede, ki so me zarezale globlje kot katerakoli tišina, sem začela dvomiti o sebi. V tej zgodbi opisujem, kako sem se v moževi družini počutila kot tujec, brez pravice do glasu ali spoštovanja, in kako sem se skozi vsakodnevne spopade in tihe žalitve borila za svoje dostojanstvo. To je moj iskren zapis poti od tihega trpljenja do poguma, da končno povem: Dovolj je.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je oče umrl in je mama začela deliti dediščino. Njene odločitve so razdelile našo družino, vnuki so postali tujci med seboj. V tej zgodbi razkrivam bolečino, zamere in vprašanja, ki še vedno nimajo odgovora.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi UKC Ljubljana, obdana z nežnimi glasovi medicinskih sester, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – podariti Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
Moja zgodba se začne z napetim prizorom, ko možu priznam, da ne zmorem več živeti v laži. Skozi družinske konflikte, občutke krivde in iskanje same sebe v majhnem slovenskem mestu se borim za svojo svobodo. Na koncu se vprašam, ali lahko resnično pobegnemo pred tem, kar smo.
Na dan svoje poroke sem stala pred praznimi mizami in šepetajočimi pogledi. Namesto slavja sem zbrala pogum, vzela mikrofon in razkrila dolgo skrito resnico, ki je razklala mojo družino. Čeprav sem izgubila marsikaj, sem prvič v življenju zadihala svobodno.
V parku, sredi Ljubljane, me je moj sin spregledal, kot da sem popolna tujka. Leta sem mu bila vse, zdaj pa nisem več nihče. Sprašujem se, ali je materinska ljubezen res dovolj, da družino obdrži skupaj.
