Vse se je začelo z navidez nedolžno lažjo sodelavca Mateja glede plačila malice v naši tovarni v Domžalah. Ta drobna prevara me je prisilila, da sem se soočil z lastno naivnostjo in začel dvomiti v iskrenost odnosov na delovnem mestu. Skozi notranje boje in pogovore s sodelavci sem se naučil, kako težko, a nujno je postaviti meje in zaščititi svoje dostojanstvo.
Odkar sem se preselila k Markovim staršem v Škofjo Loko, sem vsak dan bolj čutila, da izgubljam sebe. Moje sanje o toplem domu so se spremenile v boj za spoštovanje in iskanje svojega mesta v družini, kjer sem bila vedno le ‚ta druga‘. To je zgodba o osamljenosti, neizrečenih besedah in upanju, da bom nekoč spet našla svoj glas.
V trenutku, ko sem slišala te besede, sem vedela, da me nihče ne sliši. Moja borba za lastni glas in spoštovanje v družini me je pripeljala do najtežje odločitve v življenju. To je zgodba o tem, kako sem se naučila postaviti zase in poiskati srečo na novo.
V trenutku, ko sem s tresočimi rokami zapirala vrata za sabo, sem vedela, da se moje življenje ne bo nikoli več vrnilo na stare tire. Mož in njegova mama sta bila odsotna, jaz pa sem v tišini stanovanja prvič po dolgih letih slišala svoje misli. To je zgodba o tem, kako sem zbrala pogum, da zapustim vse, kar sem poznala, in se podala na pot iskanja same sebe.
Moje ime je Nina in to je zgodba o tem, kako sem se izgubila v zakonu, ki je spremenil vse. Moji starši me niso več prepoznali, sama pa sem se spraševala, kdo sploh sem postala. To je pripoved o družini, ljubezni, nadzoru in iskanju same sebe.
Na dan svoje poroke sem verjela, da sem našla srečo, a en sam toast je razkril skrivnosti, ki so razbile vse, kar sem gradila. V tej zgodbi se spopadam z družinskimi konflikti, neizrečenimi resnicami in vprašanjem, ali lahko ljubezen preživi izdajo. Še danes se sprašujem, ali bi lahko kaj spremenila.
V enem samem popoldnevu se je moj svet sesul. Moja snaha, Tanja, mi je po burnem prepiru zabrusila, da svojih vnukov ne bom nikoli več videla. Od takrat me razjedajo krivda, obup in vprašanje: ali sem res tako slaba mati in babica?
Dolga leta sem si zatiskala oči pred moževo nezvestobo, prepričana, da je tako najbolje za najino družino. Šele ko sem po padcu na ulici pristala v bolnišnici, sem spoznala, kdo v resnici stoji ob meni. Ta izkušnja me je prisilila, da sem se vprašala, ali bom še naprej živela v laži ali bom končno izbrala sebe.
V najtoplejšem dnevu poletja sem, nemočna in ujeta med štirimi stenami, spoznala, kako globoko so se odnosi v naši družini spremenili. Moji otroci so mi sicer rešili življenje, a njihova skrb je imela svojo ceno – v njihovih pogledih sem začutila več pohlepa kot ljubezni. Ko sem teden dni kasneje sama sedela pri notarju in razmišljala o spremembi oporoke, sem se prvič zares vprašala, kaj sploh pomeni biti družina.
Sem Vera, ženska, ki je v lastni družini in med ljudmi postala nevidna. Leta sem živela v senci, dokler me ni nepričakovano prijateljstvo z Ano prisililo, da se vprašam, ali je dovolj, da te vidi samo ena oseba, da spet začutiš življenje. To je moja izpoved o iskanju smisla in glasu v svetu, ki me je pozabil.
Vse se je začelo z nedolžnimi obiski hčerinih prijateljev, ki so se hitro sprevrgli v vsakodnevne napade na našo kuhinjo. Počutila sem se kot kuharica v lastnem domu, medtem ko sem se borila z vprašanjem, kje je meja med gostoljubnostjo in izkoriščanjem. Ta zgodba je iskren pogled v družinske konflikte, težke pogovore in iskanje ravnotežja med dobroto in naivnostjo.
Moje ime je Marija in vsakič, ko pride moj zet Peter domov, moram izginiti iz njihovega stanovanja. Čeprav sem vse življenje pomagala svoji hčerki Tanji in bila ob vnukinji Lari, me zdaj zet ne želi več v bližini. Ta zgodba je o bolečini, ki jo občutiš, ko te lastna družina izrine iz svojega kroga, in o vprašanju, ali je ljubezen do vnukinje dovolj močna, da zdrži vse ovire.
