Sem Marija, stara 65 let, babica na polni delovni čas. V vrtincu vsakodnevnih obveznosti sem pozabila nase, na svoje želje in sanje. To je zgodba o tem, kako sem se izgubila – in kako sem si upala reči: dovolj.
Tistega večera, ko sva z možem otroke poslala k babici, nisem slutila, da bo ena sama odločitev razklala našo družino. Najmlajša hči, Ema, je že prvo noč jokala in prosila, naj pride domov, a midva sva vztrajala. Dve leti kasneje še vedno čutim posledice tiste noči in se sprašujem, ali sem kot mama ravnala prav.
Nekega deževnega večera me je prebudil telefonski klic, ki je v trenutku razbil vse, kar sem verjela o svojem zakonu z Andrejem. Soočenje z njegovo nezvestobo, obsojanje moje družine in boj za sina Luko so me pahnili v vrtinec bolečine in dvomov. Dve leti kasneje še vedno iščem odgovore in se sprašujem, ali lahko rane izdaje sploh kdaj zacelijo.
V eni sami večeri sem se soočila z vprašanji o spoštovanju, pričakovanjih in lastni vrednosti. Srečanje z Markom, ki sem ga spoznala prek slovenskega spletnega portala za zmenke, me je prisililo, da sem se zazrla vase in v odnose okoli sebe. Ta zgodba je moj iskren poskus razumeti, kaj v resnici pomeni zaupanje in spoštovanje med dvema človekoma.
Živim v skupni hiši s svojo družino, kjer skupna kuhinja postane vsakodnevno bojišče zaradi moje lene snahe, Tine. Razpeta sem med željo po miru in lastnim občutkom za pravičnost, ko se trudim ohraniti družinsko harmonijo, a obenem ne morem več prenašati neenakosti. Sprašujem se, ali je v takšni situaciji sploh mogoče doseči spremembo, ne da bi razdrla vezi, ki nas še držijo skupaj.
V trenutku, ko me je sin Peter prosil za denar in zahteval, naj o tem molčim pred njegovo ženo Nino, se je moj svet zamajal. Vsak dan me razjeda vprašanje, ali je prav, da zaradi družinskega miru skrivam resnico. Zdaj delim svojo zgodbo, ker potrebujem nasvet: ali je ljubezen res vredna laži?
V tej zgodbi sem Marija, žena in mama, ki je po štiridesetih letih zakona zbrala pogum in zahtevala ločitev. Mož Jože me je vse življenje jemal za samoumevno, a ko so otroci odrasli in sem ostala sama z njim, sem začutila, da me duši. Zgodba razkriva bolečino, strahove in upanje ženske, ki si na pragu starosti želi končno zaživeti zase.
Po tridesetih letih zakona me mož zapusti zaradi moje mladostne prijateljice. V bolečini in šoku odkrijem, da je to šele začetek razkritij, ki bodo pretresla moj svet. Moje iskanje odgovorov me pripelje do resnice o sebi in o ljudeh, ki sem jih imela za najbližje.
To je moja zgodba o izgubi sina Nejca, triletnega fantka, ki je izginil za trenutek in ga našli v bližnjem ribniku. Preko bolečine, krivde in tišine v družini iščem smisel v tragediji, ki nas je za vedno spremenila. Moja borba ni le z žalostjo, ampak tudi z okolico, ki ne ve, kako naj nam pristopi.
Moje življenje se je sesulo v trenutku, ko sem se po dolgem zdravljenju vrnila domov in tam našla neznanko. Leta sem se žrtvovala za moža in sina, a vse je bilo zaman. Danes vem, da so zaprta vrata lahko začetek nove poti – čeprav boleče, je ta pot končno samo moja.
V trenutku, ko je mama rekla, naj se z bratom sama dogovoriva glede denarja za njegov avto, se mi je svet obrnil na glavo. Tri leta kasneje, z otrokom v naročju in partnerjem ob sebi, še vedno čutim posledice tistega dne. Zdaj se borim ne le za pravičnost, ampak tudi za razumevanje in mir v naši družini.
Ko me tašča, Marija, grozi, da me bo vrgla iz hiše, se v meni prebudi boj za lastno dostojanstvo. Razpeta med ljubeznijo do moža Mateja in njegovo slepo zvestobo materi, odkrijem družinsko skrivnost, ki zamaje temelje našega doma. To je zgodba o boju za resnico, spoštovanje in pravico do svojega prostora.
