Mir na poročni dan: Ko vera premaga dvome

»Ne morem verjeti, da si to res želiš, Ana!« je zavpila mama, ko sem stala pred ogledalom v svoji poročni obleki. Njene roke so se tresle, oči pa so bile polne solz in razočaranja. »Poroka z Markom ni prava odločitev. Premlada si, preveč naivna!«

V tistem trenutku sem se počutila kot majhna deklica, ki je naredila nekaj narobe. Srce mi je razbijalo, roke so mi ledenele. V ozadju sem slišala šepetanje tete Marije in strica Jožeta, ki sta se prepirala o tem, kdo bo sedel na katero stran cerkve. Babica je tiho molila rožni venec v kotu dnevne sobe. Vse je bilo narobe. To naj bi bil moj dan, dan veselja in ljubezni, pa sem se počutila kot ujetnica lastne družine.

Marko je bil v sosednji sobi z očetom in bratom. Slišala sem ga reči: »Če Ana ne pride do oltarja, grem jaz ponjo.« Njegov glas je bil odločen, a v njem sem zaznala strah. Vedel je, da se borim z dvomi. Vedel je tudi, da me mama skuša prepričati, naj vse skupaj odpovem.

Vse življenje sem bila pridna hči. Nikoli nisem nasprotovala mami. Ko je rekla, naj grem na gimnazijo namesto na umetniško šolo, sem jo ubogala. Ko je vztrajala, da moram ostati doma in pomagati na kmetiji namesto iti s prijatelji v Ljubljano na koncert, sem ostala doma. Tokrat pa sem si želela nekaj zase. Marko ni bil popoln – imel je svojo preteklost, svojo trmo in svoje sanje – a ob njem sem prvič začutila, da lahko diham.

»Ana, poslušaj me!« Mama me je prijela za roko. »Vem, da misliš, da ga ljubiš, ampak življenje ni pravljica. Ljubezen ni dovolj!«

Solze so mi spolzele po licih. »Mama, ne morem več živeti po tvojih pravilih. Želim si ustvariti svojo družino.«

V tistem trenutku je v sobo stopila babica. Njene oči so bile modre kot nebo nad Triglavom. Pristopila je k meni in me objela. »Ana, vsak ima svojo pot. Tudi jaz sem se nekoč bala. Ampak vera mi je dala moč.«

Zazrla sem se v njene roke – grobe od dela na polju, a nežne kot perje. »Babica, kaj če delam napako? Kaj če mama res ve bolje?«

»Napake so del življenja,« je tiho rekla babica. »Ampak če ljubiš in verjameš, boš našla pot.«

Zunaj so začeli zvoniti cerkveni zvonovi. Čas je bil, da grem. Mama me je še zadnjič pogledala – v njenih očeh sem videla strah in ljubezen hkrati.

»Ana…« Njena roka je obstala v zraku.

»Mama, prosim te…« sem zašepetala.

»Samo… pazi nase.«

Stopila sem iz hiše v sončen dan. Zrak je dišal po pokošeni travi in bezgovih cvetovih. Marko me je čakal pred cerkvijo – nervozno si je popravljal kravato, oči pa so mu žarele od sreče in skrbi.

»Si v redu?« me je vprašal.

Pogledala sem ga in začutila val topline. »Ne vem… Ampak hočem biti tukaj s tabo.«

V cerkvi so se ljudje že zbirali. Teta Marija je še vedno godrnjala zaradi sedežnega reda, stric Jože pa je že tretjič popravljal svoj suknjič. Babica se je tiho usedla v prvo vrsto in sklenila roke v molitvi.

Ko sem stopila proti oltarju, so mi misli begale kot ptice pred nevihto. Kaj če res nisem pripravljena? Kaj če bom razočarala mamo? Kaj če Marko ni pravi?

Duhovnik Janez je začel obred z molitvijo za mir in razumevanje med družinami. Njegove besede so mi segle globoko v srce: »Gospod, daj nam moč za odpuščanje in vero v ljubezen.«

Med obredom sem čutila napetost v zraku – mamine oči so bile rdeče od joka, oče je tiho gledal v tla. Marko me je držal za roko; njegova dlan je bila topla in močna.

Ko sva izrekla zaobljube, sem začutila nenaden mir. Kot bi nekdo položil roko na moje srce in mi zašepetal: »Zaupaj.«

Po obredu smo se zbrali pred cerkvijo. Mama mi ni čestitala – samo stala je ob strani in gledala stran. Srce me je bolelo bolj kot kadarkoli prej.

Med slavjem v gasilskem domu so se napetosti stopnjevale. Teta Marija se je sprla z babico zaradi pesmi na seznamu; stric Jože se je napil in začel vpiti na Marka zaradi stare zamere iz otroštva.

V nekem trenutku sem stekla ven na travnik za domom. Zgrudila sem se na tla in zajokala kot še nikoli prej.

»Zakaj mora biti vse tako težko? Zakaj ne more biti preprosto srečno?«

Za mano sem zaslišala korake. Babica se je usedla poleg mene in me prijela za ramo.

»Ana, življenje ni vedno lahko. Ampak vera ti lahko pomaga najti mir tudi sredi nevihte.«

Pogledala sem proti nebu – oblaki so se razmaknili in skozi njih so posijali prvi žarki večernega sonca.

»Babica… kako naj verjamem, ko vse razpada?«

»Tako da odpustiš sebi in drugim. Tako da zaupaš, da bo jutri nov dan.«

V tistem trenutku sem sklenila roke in prvič po dolgem času tiho zmolila: »Prosim te, Bog, pomagaj mi najti mir.«

Ko sem se vrnila v dvorano, me je mama čakala pri vratih.

»Ana… oprosti mi.« Njene besede so bile komaj slišne.

Objeli sva se – prvič po letih brezpogojno.

Tisti večer smo plesali do jutra – z vsemi prepiri, solzami in smehom vred.

Danes vem: mir ni nekaj samoumevnega; mir si moraš izboriti z vero vase in v ljubezen.

Se tudi vi kdaj znajdete med dvomi in pričakovanji drugih? Kako ste našli svoj notranji mir?