Ko babica potrka na vrata: Med ljubeznijo in razpadom družine

»Ne, Marko, ne moreš kar tako odločiti! To je tudi moj dom!« sem skoraj zavpila, ko je v dnevni sobi odmevalo tiho tiktakanje ure. Marko je stal ob oknu, roke prekrižane, pogled pa je uhajal nekam v prazno. »Maja, to je moja mama. Ne morem je pustiti same v tisti stari hiši. Saj veš, da ji zdravje peša.«

V meni se je nabiral nemir. Vedela sem, da ima prav – njegova mama, babica Jožica, je bila res že slabotna. Toda najin dom je bil majhen, komaj dovolj velik za naju in najina dva otroka. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem si želela le malo miru po napornem dnevu v službi in doma. Zdaj pa naj bi še babica spala v otroški sobi? Kaj pa najina intima? Najin zakon?

»Marko, ne gre samo za prostor. Gre za to, da si se odločil brez mene. Kot da moje mnenje nič ne šteje!« sem rekla tišje, skoraj šepetaje.

Marko je zavzdihnil. »Saj veš, da mi ni lahko. Ampak Jožica nima nikogar drugega. Moj brat Peter je v Avstriji, sestra Nina pa ima sama štiri otroke. Če ne bova midva poskrbela zanjo, kdo bo?«

V meni se je prepletalo toliko čustev – sočutje do babice, jeza na Marka, strah pred spremembami in predvsem občutek nemoči. Vedno sem bila tista, ki je držala družino skupaj, skrbela za otroke, gospodinjstvo in še službo. Zdaj pa naj bi prevzela še skrb za ostarelo taščo?

Tisto noč nisem zatisnila očesa. V mislih sem preigravala vse možne scenarije: kako bom usklajevala službo, otroke in babico, ki potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih; kako bo Marko še bolj odsoten zaradi službe; kako bom jaz tista, ki bo nosila največji del bremena.

Naslednje jutro me je pričakal hladen Markov pogled. »Maja, če ne moreš sprejeti moje mame pod našo streho, potem ne vem, če ima najin zakon sploh še smisel.«

Ob teh besedah me je stisnilo pri srcu. Grožnja z ločitvijo? Zaradi tega? Zaradi babice? »Resno misliš to?« sem ga vprašala s tresočim glasom.

»Ne vem več, kaj naj naredim. Ti si vedno proti vsemu, kar predlagam!« je odvrnil in zaloputnil vrata spalnice.

Otroka sta prestrašeno gledala izza vogala hodnika. Petra, starejša hči, me je tiho vprašala: »Mami, a bo babica res prišla k nam?«

Pogoltnila sem solze in jo objela. »Ne vem še, srček. Pogovoriti se morava z očijem.«

V službi nisem mogla misliti na nič drugega kot na to dilemo. Moja sodelavka Tanja me je opazovala in končno vprašala: »Maja, kaj te muči? Si videti kot senca same sebe.«

Povedala sem ji vse – o babici Jožici, o Markovi grožnji z ločitvijo, o svojem strahu pred izgubo domačega miru.

Tanja je zavzdihnila: »Veš, moja sestra ima taščo že tri leta pri sebi. Ni lahko. Včasih se mi zdi, da so vsi pozabili nanjo – na njene potrebe, želje… Ampak če bi jo vprašala danes, bi rekla, da ji ni žal. Otroci so navezani na babico in tudi ona jim veliko da.«

Njene besede so mi dale misliti. Je mogoče, da bi tudi mi našli način za sožitje? Ali pa bi to pomenilo konec mene kot osebe – le še gospodinja in negovalka?

Ko sem prišla domov, je bila Jožica že tam. Sedela je v kuhinji s skodelico čaja v rokah in gledala skozi okno na vrt. Marko ji je ravno pomagal prestaviti kovček v predsobo.

»Maja…« je začela tiho. »Nočem biti v napoto. Če ne želite… lahko grem nazaj.«

Pogledala sem jo – drobna postava, utrujene oči in roke, ki so nekoč pestovale mojega moža. V meni se je prebudilo sočutje.

»Babica Jožica… Saj veste… ni lahko kar tako spremeniti vsega. Ampak bomo poskusili najti rešitev.«

Marko me je pogledal z olajšanjem in hkrati z nekakšno zamero v očeh.

Naslednji tedni so bili polni napetosti. Babica ni hotela biti v napoto, a hkrati ni zmogla sama po stopnicah ali si pripraviti kosila. Otroka sta bila sprva navdušena nad njeno prisotnostjo – pravljice pred spanjem so bile zdaj še bolj zanimive – a kmalu sta začela pogrešati svoj prostor.

Marko se je še bolj pogreznil v delo in vedno pogosteje prihajal domov pozno zvečer. Vse večkrat sva se prepirala zaradi malenkosti – kdo bo peljal otroke na krožek, kdo bo pospravil kuhinjo po večerji.

Nekega večera sem sedela na kavču in gledala stare fotografije – najine poroke, rojstva otrok… Kje sva izgubila stik? Kdaj sva postala le še sostanovalca?

Babica Jožica je tiho sedla poleg mene: »Maja… oprosti mi. Vem, da ti ni lahko zaradi mene.«

Solze so mi spolzele po licih. »Ni vaša krivda… Samo… bojim se, da bom izgubila sebe.«

»Veš… tudi jaz sem nekoč imela taščo pri sebi. Ni bilo lahko. Ampak če bi imela možnost še enkrat izbirati… bi si želela več pogovorov in manj tihega trpljenja.«

Te besede so me zadeli globoko v srce.

Naslednji dan sem Marku predlagala: »Pogovoriva se s socialno delavko ali poiščiva pomoč na domu. Ne morem vsega sama.«

Sprva je bil užaljen: »Saj si rekla, da boš zmogla!«

»Ne morem več sama! Če hočeš ohraniti družino skupaj, morava oba nekaj spremeniti.«

Po dolgem prepiru sva končno našla kompromis – pomoč na domu za babico dvakrat tedensko in več skupnega časa za naju dva.

Danes ni vse idealno – še vedno pridejo dnevi polni napetosti in utrujenosti. A vsaj vem, da nisem sama v tem boju.

Včasih se vprašam: Koliko žrtev zahteva družina? In kdaj postane žrtev prevelika? Bi vi ravnali drugače?