Zakaj bi zdaj skrbela zanjo? Spoznajte Mateja, zlatega sina: Borba hčere z družinsko dinamiko
»Zakaj bi zdaj skrbela zanjo?« sem si šepetala, ko sem stala pred maminim bolnišničnim ležiščem v UKC Ljubljana. Njene oči so bile utrujene, roke šibke, a njen pogled je še vedno iskal Mateja. Vedno je bilo tako. Vedno je bil Matej tisti, ki ga je mama klicala, ko je bilo treba kaj popraviti, ko je bilo treba koga objeti ali pohvaliti. Jaz sem bila le Tamara – tista, ki je vedno naredila vse prav, a nikoli ni bila dovolj.
»Tamara, prosim, pokliči Mateja. On bo vedel, kaj narediti,« je zamrmrala mama in se obrnila stran od mene. V meni je zavrelo. Kolikokrat sem že slišala te besede? Kolikokrat sem morala požreti ponos in biti hvaležna za drobtinice pozornosti?
Odraščali smo v majhni hiši v okolici Domžal. Oče je bil tih možakar, ki je večino časa preživel v delavnici ali na vrtu. Mama je bila srce družine – vsaj tako so govorili vsi drugi. Zame je bila bolj kot senca, ki me je spremljala skozi otroštvo. Matej je bil njen ponos: »Matejček je tako priden! Matejček je dobil petico! Matejček igra nogomet!« Jaz sem bila tista, ki je tiho sedela v kotu in brala knjige.
Spomnim se večera, ko sem prišla domov z diplomo iz fakultete. V rokah sem držala rdečo mapo in srce mi je razbijalo od ponosa. Mama je sedela v kuhinji in rezala krompir za večerjo. »Mama, poglej! Diplomirala sem!« sem vzkliknila. Pogledala me je čez ramo in se rahlo nasmehnila: »Lepo, Tamara. A veš, da je Matej danes dobil napredovanje v službi?«
Takrat sem prvič začutila tisto bolečo praznino v prsih – občutek, da nikoli ne bom dovolj dobra. Da lahko naredim karkoli, pa bom še vedno le senca svojega brata.
Leta so minevala in jaz sem si ustvarila svoje življenje v Ljubljani. Delala sem kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli in imela svoj majhen krog prijateljev. Z mamo sva se slišali redko – običajno takrat, ko je potrebovala pomoč ali nasvet glede Mateja. »Tamara, Matej ima težave z avtom. A mu lahko pomagaš najti mehanika?« ali pa »Matej ima novo punco, a misliš, da mu bo tokrat uspelo?«
Nikoli ni vprašala, kako sem jaz. Nikoli ni prišla na mojo predstavo v šoli ali me vprašala, če sem srečna.
Ko je mama zbolela za rakom, so vsi pričakovali, da bom jaz tista, ki bo prevzela skrb zanjo. Matej je bil zaposlen – imel je svojo družino in kariero. Oče se je umaknil vase in ni znal pokazati čustev. Sorodniki so me klicali: »Tamara, saj si vendar hči. Saj veš, kako to gre.«
A zakaj bi morala? Zakaj bi morala skrbeti za nekoga, ki me nikoli ni znal imeti rad?
Nekega večera sem sedela ob maminem bolnišničnem ležišču in poslušala njeno težko dihanje. V sobi je dišalo po razkužilu in žalosti. Mama se je prebudila in me pogledala: »Tamara… oprosti.«
Zamrznila sem. Nikoli prej nisem slišala teh besed iz njenih ust.
»Oprosti za kaj?« sem vprašala tiho.
»Za vse… Za to, da sem te vedno postavljala na drugo mesto. Nisem znala drugače. Matej je bil vedno tako občutljiv… Bala sem se, da ga bom izgubila.«
Solze so mi polzele po licih. Prvič v življenju sem začutila toplino v njenem glasu.
»Ampak jaz sem bila tudi tukaj, mama. Tudi jaz sem te potrebovala.«
Pogledala me je z žalostjo v očeh: »Vem… Prepozno vem.«
Tisto noč nisem mogla spati. V meni se je prepletalo toliko čustev – jeza, žalost, olajšanje. Ali lahko človek odpusti za leta zanemarjanja? Ali lahko pozabi na vse neizrečene besede in neprejete objeme?
Ko so me naslednji dan poklicali iz bolnišnice in rekli, da naj pridem čim prej, sem vedela, da se bliža konec. Mateja ni bilo nikjer – bil je na službeni poti v Mariboru. Sedela sem ob mamini postelji in ji držala roko.
»Tamara… hvala, ker si tukaj.«
Zadnjič me je pogledala z ljubeznijo – tisto ljubeznijo, ki sem jo iskala vse življenje.
Po mamini smrti so se odnosi v družini še bolj zapletli. Oče se je zaprl vase, Matej pa se ni znal soočiti z občutkom krivde. Pri delitvi dediščine so se začeli prepiri: »Tamara, saj veš, da bi mama želela, da hiša ostane v družini!« mi je rekel Matej.
»V kateri družini?« sem mu odgovorila hladno. »V tisti družini, kjer šteje samo tisto, kar želiš ti?«
Matej me je pogledal s tistim svojim otroškim izrazom na obrazu – kot da ne razume sveta okoli sebe.
»Nisem vedel… Nisem vedel, da si bila tako nesrečna.«
»Nisi hotel vedeti.«
Dnevi so minevali v tišini in napetosti. Oče mi ni znal povedati ničesar tolažilnega; Matej se je umikal pogovorom o preteklosti.
Včasih sedim na klopci pred hišo in gledam v daljavo proti Kamniškim Alpam. Sprašujem se: ali bi bilo lahko drugače? Ali bi lahko mama ljubila oba otroka enako? Ali bi lahko jaz odpustila?
Morda nikoli ne bom dobila odgovorov na ta vprašanja. Morda bom vedno ostala tista hči iz ozadja – a vsaj vem, da sem bila tam do konca.
Ali res dolgujemo staršem svojo skrb samo zato, ker so naši starši? Ali lahko kdaj odpustimo sebi in njim za vse zamujene priložnosti?