Ko se preteklost vrne: Zgodba o izgubi, odpuščanju in novih začetkih

»Ne morem verjeti, da si tukaj,« sem zašepetala, ko sem odprla vrata. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem komaj slišala radio v ozadju. Bil je Simon. Moj mož. Tisti, ki je pred dvema letoma odšel v Avstrijo – ne zaradi službe, kot je sprva trdil, ampak zaradi druge ženske. Takrat sem mislila, da se mi je svet sesul. A zdaj, ko je stal pred mano v isti modri jakni, z istim pogledom, kot bi se vrnil iz trgovine in ne iz tujine, sem bila le še prazna.

»Lara, lahko vstopim?« Njegov glas je bil tih, skoraj proseč. V tistem trenutku sem si želela zaloputniti vrata pred njegovim nosom. A nekaj v meni – morda navada ali pa le radovednost – me je ustavilo.

»Pridi,« sem rekla in stopila v kuhinjo. V kotu je na stolu sedela najina hči Maja, ki je v dveh letih odrasla bolj, kot bi si želela. Pogledala ga je s hladnim izrazom na obrazu. »Oče?« je vprašala, kot bi preverjala, ali sanja.

Simon je stopil do nje in poskušal vzpostaviti stik. »Maja, pogrešal sem te.«

»Res?« je odvrnila. »Zakaj si potem odšel?«

V zraku je visela tišina, težka kot svinec. Usedel se je za mizo in začel razlagati: »Naredil sem napako. Mislil sem… mislil sem, da bo tam bolje. Da bom srečnejši.«

Zasmejala sem se – grenko, brez veselja. »In zdaj? Kaj hočeš? Da pozabiva? Da začnemo znova?«

Simon je sklonil glavo. »Ne vem. Samo… pogrešal sem dom. Vas obe.«

V meni se je prebudila jeza. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem sedela sama v kuhinji in poslušala tišino. Ko sem Maji lagala, da bo vse v redu, čeprav nisem verjela niti sama sebi. Ko so mi sosedje šepetali za hrbtom: »Uboga Lara, mož jo je pustil zaradi Avstrijke.« Ko sem morala sama popraviti ograjo na vrtu in prositi očeta za pomoč pri menjavi gum na avtu.

»Simon, veš kaj? Dve leti te ni bilo. Dve leti sva z Majo živeli sami. Naučili sva se preživeti brez tebe. Zakaj misliš, da te zdaj potrebujem?«

Pogledal me je z očmi polnimi obžalovanja. »Lara, vem, da sem vse pokvaril. Ampak… ali mi lahko odpustiš?«

Maja je vstala in odšla v svojo sobo brez besed. Vrata so zaloputnila tako močno, da so se stresle šalice na polici.

Simon me je pogledal: »Lara, resnično mi je žal.«

Sedela sva v tišini. V glavi so mi švigale misli: Kaj naj naredim? Ga sprejmem nazaj zaradi Maje? Zaradi družine? Zaradi vseh tistih let skupnega življenja? Ali pa naj ostanem zvesta sebi in nadaljujem pot sama?

Naslednje dni so bile napete. Simon je spal na kavču v dnevni sobi. Zjutraj sem ga našla, kako pripravlja zajtrk – kot nekoč. Maja ga je ignorirala ali pa mu odgovarjala z enozložnicami.

Moja mama me je poklicala: »Lara, vsak naredi napako. Daj mu še eno priložnost.«

A oče ni bil tako prizanesljiv: »Če ga sprejmeš nazaj, bo mislil, da lahko vedno pobegne in se vrne.«

V službi so sodelavke šepetale: »Si slišala? Simon se je vrnil! Kaj bo zdaj?«

Vsak večer sem sedela ob oknu in gledala dež, ki je polzel po steklu. Spraševala sem se: Kje sem izgubila sebe? Kdaj sem postala ženska, ki čaka na dovoljenje za srečo?

Nekega večera me je Simon vprašal: »Lara, ali lahko gremo skupaj na sprehod? Kot družina.«

Pogledala sem ga in rekla: »Simon, družina ni nekaj samoumevnega. Družina so ljudje, ki ostanejo tudi takrat, ko bi bilo lažje oditi.«

Zadihal je globoko in rekel: »Prosim te… samo še ena priložnost.«

Tisto noč nisem spala. V mislih sem preigravala vse najine skupne trenutke – dobre in slabe. Spomnila sem se prvega poljuba pred kinom v Celju, najine poroke na gradu Žovnek, rojstva Maje… In potem tistega dneva, ko mi je povedal resnico.

Zjutraj sem stopila do Maje in jo vprašala: »Kaj si ti želiš?«

Pogledala me je s solzami v očeh: »Nočem ga več videti trpeti… ampak tudi jaz ne morem pozabiti.«

Tisti dan sem Simona peljala do vrat.

»Simon… mogoče boš nekoč spet del najinega življenja. Ampak zdaj potrebujeva čas – obe.«

Pogledal me je z žalostjo in spoštovanjem v očeh. »Razumem.«

Ko so se vrata za njim zaprla, sem prvič po dolgem času začutila mir.

Zdaj sedim ob oknu in gledam jesenske liste padati na dvorišče. Sprašujem se: Ali lahko resnično odpustimo tistim, ki so nas najbolj prizadeli? In ali smo dolžni vedno znova dajati priložnosti – ali pa si smemo dovoliti začeti znova?