Mama, oddaj ključe! Kako so vsakodnevni obiski moje mame skoraj uničili moj zakon

»Rok, ali boš še dolgo stal tam kot kip?« glas moje žene Sare me predrami iz misli. Stojim na hodniku najinega stanovanja v Šiški, v roki držim ključe. Slišim, kako mama že drugič danes zvoni pri vratih. Saro je spet stisnilo v želodcu – točno vem, ker se ji vedno rahlo zatrese roka, ko prime za skodelico čaja.

»Zakaj ji ne rečeš, naj ne prihaja vsak dan?« mi je Sara sinoči rekla s tihim glasom, ko sva ležala v postelji. »Rok, jaz ne morem več. Ne morem živeti pod njenim nadzorom.«

A jaz sem molčal. Vedno molčim. Mama je bila vedno tista, ki je vse vedela, vse uredila, vse nadzorovala. Ko sem bil otrok, sem bil njen ponos. Ko sem odrasel, sem postal njen projekt. In zdaj, ko imam svojo družino, še vedno misli, da ima pravico odločati o vsem.

Danes je spet prinesla lonec goveje juhe in domače štruklje. »Saro sem vprašala, če bo pomagala pri pranju zaves, pa mi je rekla, da nima časa. Saj veš, Rok, kako je – mladi danes nimajo več občutka za red.«

Sara je stala ob oknu in gledala ven, kot da bi hotela pobegniti iz lastnega doma. »Mama, prosim te…« sem začel, a me je prekinila: »Saj veš, da mislim samo dobro. Če bi jaz tako govorila svoji tašči…«

Tisti večer je Sara odšla k prijateljici in se vrnila šele pozno ponoči. Ko sem jo vprašal, če je vse v redu, me je pogledala z očmi, polnimi solza: »Rok, jaz ne morem več. Če se ne bo nič spremenilo, bom šla.«

V meni je zavrelo. Ljubim Saro. A ljubim tudi svojo mamo. Kako naj izberem? Kako naj postavim mejo ženski, ki mi je dala življenje?

Naslednji dan sem mamo povabil na kavo v bližnjo slaščičarno. Sedela sva v kotu in gledala skozi okno na deževen ljubljanski trg.

»Mama, morava se pogovoriti.«

»O čem pa? Saj veš, da imam samo tebe. In Saro imam rada kot lastno hčer.«

»Mama… Sara se ne počuti dobro zaradi tvojih vsakodnevnih obiskov. Potrebujeva več zasebnosti.«

Mama je utihnila. Njene ustnice so se stisnile v tanko črto.

»Aha… Torej zdaj nisem več dobrodošla? Po vsem, kar sem naredila za vaju?«

»Ni tako… Samo…«

»Samo kaj? Da bom sama doma in bom gledala televizijo? Da bom čakala na tvoj klic kot kakšna starka? Rok, ti si moj sin! Ti si moja družina!«

Nisem imel besed. Mama je vstala in odšla brez slovesa.

Ko sem prišel domov, je Sara sedela na kavču in brala knjigo. Bila je tiho. V zraku je visela napetost.

»Si ji povedal?«

»Sem.«

»In?«

»Užaljena je.«

Sara me je pogledala: »Rok, vem, da ti ni lahko. Ampak jaz ne morem živeti v senci tvoje mame. Hočem dom, kjer bom lahko dihala.«

Tisto noč nisem spal. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Ti si moj sin!« In Sarine: »Hočem dom!«

Naslednje dni mama ni klicala. Ni prišla na obisk. Stanovanje je bilo tiho – pretiho. Sara je bila bolj sproščena, a jaz sem čutil praznino.

V petek popoldne sem dobil SMS: »Pridi domov – nujno.«

Sara me je čakala s kovčkom pri vratih.

»Kam greš?«

»K Tini za nekaj dni. Potrebujem razmislek.«

»Sara… Prosim…«

»Rok, jaz te imam rada. Ampak če ne boš postavil jasnih meja svoji mami, ne vidim prihodnosti za naju.«

Ko so se vrata za njo zaprla, sem prvič v življenju zajokal kot otrok.

Mama me je poklicala naslednji dan: »Rokec moj… Si sam? Pridi na kosilo.«

»Ne morem, mama.«

»Zakaj ne? Saj veš, da te čakam.«

»Mama… Sara je šla.«

Na drugi strani tišina.

»Mama… Prosim te… Daj nama prostor. Če me imaš res rada, mi pusti dihati.«

Prvič v življenju sem začutil olajšanje in hkrati grozo – kot bi izdal lastno kri.

Sara se je vrnila po treh dneh. Bila je utrujena in žalostna.

»Rok… Si pripravljen poskusiti znova? Ampak pod enim pogojem: tvoja mama nima več ključa od najinega stanovanja.«

Pogoltnil sem slino in pokimal.

Tistega večera sem mami vrnil ključ.

»Mama… To ni konec najinega odnosa. Samo začetek novega.«

Pogledala me je z žalostjo in ponosom hkrati.

Danes sva s Saro spet skupaj – ni popolno, a sva oba bolj iskrena in pogumna kot prej.

Včasih se vprašam: Zakaj nas je tako strah postaviti meje tistim, ki jih imamo najraje? Je mogoče ljubiti oba – ženo in mamo – brez da bi izgubil sebe?