Cena odpovedi: Zgodba Nine Kovač

»Ne morem več, Marko!« sem zakričala, ko sem s tresočimi rokami zabrisala krožnik v pomivalno korito. Počilo je, kot da bi se razletelo moje srce. Otroka sta v dnevni sobi utihnila, televizija je še vedno brnela v ozadju, a v hiši je zavladala ledena tišina. Marko me je pogledal s tistim praznim pogledom, ki ga je imel zadnje mesece. »Nina, prosim, ne zdaj. Utrujen sem.«

Utrujen? Utrujena sem jaz! Vsak dan znova, že leta. Odkar sem pustila službo v knjižnici, da bi skrbela za Tima in Laro, se mi zdi, kot da sem izginila. Moje življenje je postalo rutina: zajtrk, šola, trgovina, kosilo, pranje perila, domače naloge, večerja. Marko je vedno bolj odsoten – najprej zaradi službe, potem zaradi »hobijev«, ki so postajali vse bolj pogosti izgovori za pozne prihode domov.

Včasih ponoči ležim budna in poslušam njegovo dihanje. Sprašujem se, ali sploh še ve, kdo sem. Ali sploh še veva, kdo sva skupaj? Včasih se spomnim na tisto Nino iz študentskih let – pogumno, polno sanj in načrtov. Kje je zdaj? Kdaj sem jo izgubila?

»Mami, a bo vse v redu?« Lara je stala v vratih kuhinje s svojimi velikimi rjavimi očmi. Prisilila sem se v nasmeh in jo objela. »Seveda bo, srček. Vedno bo.« A v sebi nisem verjela niti besede.

Tisti večer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane v daljavi. Soseda Sonja je kadila cigareto na svojem balkonu in mi pomignila. »Nina, pridi na čaj!«

Pri Sonji je vedno dišalo po domačem kruhu in tolažbi. »Veš, Nina, vsi mislijo, da imajo drugi popolna življenja. Ampak vsak nosi svoj križ.«

»Ampak jaz sem svojega izbrala sama. Vse sem dala za družino, zdaj pa nimam ničesar svojega.«

Sonja me je pogledala s tistim toplim pogledom: »A si res prepričana? Kaj pa ti? Kaj pa tvoje želje?«

Tisto noč nisem zaspala. V glavi so mi odmevale Sonjine besede. Naslednji dan sem šla mimo knjižnice in skozi okno zagledala svojo nekdanjo sodelavko Petro. Pomahala mi je in me povabila na kavo.

»Nina! Pogrešamo te tukaj. Zakaj ne prideš več na obisk?«

»Ne vem… kot da nimam več pravice do tega sveta.«

Petra me je prijela za roko: »Nina, ti si še vedno ti. Samo pozabila si nase.«

Ko sem se vračala domov, sem na telefonu zagledala sporočilo: »Danes zamudim. Sestanek.« Marko.

V meni je nekaj počilo. Odločila sem se: danes bom naredila nekaj zase. Poklicala sem svojo mamo in jo prosila, naj pride po otroka. Šla sem na dolg sprehod ob Ljubljanici in prvič po dolgem času globoko zadihala.

Ko sem prišla domov, sem na Markovi jakni začutila vonj parfuma – ne mojega. Srce mi je padlo v hlače. Vse tiste pozne noči, vsi sestanki…

Ko je prišel domov, sem ga čakala v kuhinji.

»Marko, kdo je ona?«

Zmrznil je. »Nina… ni tako kot misliš.«

»Ne laži mi več!«

Začel je nekaj mencati o sodelavki iz službe, o tem da mu je težko doma… Da ga dušim s svojo žalostjo.

»Jaz te dušim? Jaz? Ki sem vse pustila zate in za otroke!«

Tisti večer sva prvič po letih res govorila – ali bolje rečeno kričala – drug na drugega. Otroka sta jokala v sobi. Marko je odšel ven in se ni vrnil do jutra.

Naslednje dni sem bila kot avtomat. Vseeno mi je bilo za gospodinjstvo, za kosilo, za perilo. Mama me je objela in rekla: »Nina, ne moreš živeti samo za druge.«

Začela sem hoditi na pogovore k psihologinji Tanji v zdravstvenem domu Moste-Polje. Prvič v življenju sem si dovolila govoriti o sebi – o svojih strahovih, željah in bolečinah.

Marko se je preselil k mami. Otroka sta bila zmedena in žalostna. Lara me je vprašala: »Mami, a nas boš zapustila tudi ti?«

Stisnila sem jo k sebi: »Nikoli.«

Počasi sem začela sestavljati svoje življenje nazaj. Petra mi je uredila nekaj ur v knjižnici – najprej prostovoljno, potem za honorar. Spet sem začutila smisel.

Marko se je vračal po otroke ob vikendih. Med nama ni bilo več besed – samo molk in formalnosti.

Nekega dne me je poklicala Sonja: »Nina, greva na Rožnik?« Hodili sva po gozdu in prvič po dolgem času sem začutila mir.

»Veš kaj?« mi je rekla Sonja. »Včasih moraš izgubiti vse, da najdeš sebe.«

Ko sem zvečer sedela ob oknu in gledala zvezde nad Ljubljano, sem se vprašala: Ali lahko znova zgradim sebe iz ruševin? Ali sploh še znam ljubiti – sebe ali druge?

Kaj pa vi – ste že kdaj izgubili sebe zaradi drugih? Kako ste našli pot nazaj?