Zavrnila sem varstvo vnukinje: Zdaj sem izobčenka v lastni družini

»Ne morem več, Neža. Res ne morem,« sem šepnila v telefon, medtem ko sem si z dlanjo brisala solze z lic. »Prosim, mama, samo ta teden. Miha ima nočne, jaz pa moram v službo. Saj veš, da nimam nikogar drugega.«

Nisem ji odgovorila takoj. V trebuhu me je stisnilo, kot bi me nekdo zgrabil za drobovje. Vem, da je Neža v stiski. Vem, da je življenje danes težko, še posebej za mlade družine. Ampak jaz… jaz sem bila utrujena. Zadnje mesece sem vsak dan vstajala ob petih, kuhala za moža Borisa, ki je po operaciji srca še vedno šibek, skrbela za svojo mamo, ki je že skoraj nepokretna, in skoraj vsak drugi dan varovala še Nežino hčerko, mojo vnukinjo Laro.

»Mama?« je Neža tiho vprašala. »Si še tam?«

»Sem,« sem izdavila. »Ampak res ne morem več. Potrebujem počitek. Boris me potrebuje. Tvoja babica me potrebuje. Tudi jaz rabim malo miru.«

Na drugi strani je zavladala tišina. Slišala sem le Nežino dihanje in nekje v ozadju Larin jok. »V redu,« je rekla s tresočim glasom. »Bom že nekako.«

Ko sem odložila telefon, sem se zgrudila na kavč in zajokala. Prvič v življenju sem svoji hčerki rekla ne. Prvič sem postavila sebe na prvo mesto. In prvič sem se počutila kot najslabša mama in babica na svetu.

Naslednji dan me je poklicala tašča, gospa Marija. »Kaj si pa ti naredila Neži? Saj veš, da nima nikogar drugega! Kako si lahko tako sebična?«

»Marija, ne gre več. Res ne zmorem več vsega sama.«

»Vsi imamo svoje težave! Ampak družina je družina!« je zabrusila in prekinila.

Boris me je samo nemo gledal. »Mogoče bi pa res lahko malo pomagala,« je rekel potiho. »Saj veš, kako je danes težko mladim.«

»In kaj pa jaz? Kaj pa ti? Kaj pa moja mama? Kdo bo pa meni pomagal?« sem izbruhnila.

V hiši je zavladala ledena tišina. Boris se je umaknil v spalnico in zaprl vrata.

Tisti teden me ni nihče poklical. Neža se mi ni oglasila na telefon, niti sporočila ni poslala. Tudi Miha, moj zet, me je ignoriral. Ko sem šla po kruh v trgovino, sem srečala sosedo Tanjo, ki mi je le hladno pokimala.

Vse življenje sem bila tista, ki drži družino skupaj. Ko je Neža kot najstnica zanosila in so jo vsi obsojali, sem bila jaz tista, ki ji je stala ob strani. Ko je Boris izgubil službo in smo komaj preživeli mesec za mesecem, sem jaz šivala ponoči in prodajala prte na tržnici. Ko je mama zbolela za demenco, sem jo vzela k sebi in zanjo skrbela sama.

In zdaj… zdaj sem izobčenka v lastni družini.

Nekega večera je prišla Neža na vrata. Bila je bleda in izmučena, Lara pa je spala v vozičku pred hišo.

»Mama,« je rekla brez pozdrava. »Zakaj si mi to naredila? Saj veš, da nimam nikogar drugega.«

»Neža… oprosti… Ampak res ne morem več vsega sama.«

»Ti si vedno govorila, da je družina najpomembnejša! Da moramo držati skupaj! In zdaj… ko te najbolj potrebujem…«

Zlomila se je in zajokala pred mano. Objela sem jo in jokali sva skupaj.

»Vem, da si utrujena, mama… Ampak jaz tudi ne morem več… V službi mi grozijo z odpovedjo… Miha ponoči dela… Lara je bolna… In zdaj še ti…«

Stisnila sem jo k sebi in ji šepetala: »Oprosti… oprosti…«

A opravičilo ni bilo dovolj.

Naslednje dni so se govorice razširile po vasi kot požar. Sosedje so me gledali postrani. V cerkvi so me ženske ogovarjale za hrbtom: »A si slišala? Jožica ni hotela paziti vnukinje!«

Začela sem dvomiti vase. Sem res tako slaba mama? Bi morala stisniti zobe in pomagati še naprej?

Nekega popoldneva me je obiskala moja mama. Čeprav komaj še govori, me je prijela za roko in rekla: »Tudi ti si človek.«

Te besede so mi dale misliti.

Zvečer sem sedela na balkonu in gledala v prazno dvorišče. Spomnila sem se vseh let žrtvovanja – zase nisem imela nikoli časa. Vedno drugi: otroci, mož, starši…

A zdaj… zdaj so vsi proti meni.

Nekega dne se je Boris usedel poleg mene in rekel: »Veš, Jožica… mogoče bi morali vsi malo bolj paziti drug na drugega. Ne samo ti na vse.«

Pogledala sem ga in prvič po dolgem času začutila olajšanje.

Naslednji teden sem poklicala Nežo in ji predlagala: »Poiščiva pomoč skupaj. Mogoče kakšno varuško ali pomoč na domu za babico.«

Najprej ni hotela slišati o tem – »Saj imamo tebe!« – a potem sva se pogovorili bolj mirno.

Danes še vedno nisva tam, kjer sva bili nekoč. A vsaj pogovarjava se spet.

Včasih se vprašam: ali res moramo ženske vedno nositi vse breme na svojih ramenih? Kdaj bomo lahko rekle ‚ne‘, ne da bi nas zaradi tega obsojali? Kaj vi mislite – ali ima tudi babica pravico do počitka?