„Nisi tu tujec, ti si žena!” – Teden pred obletnico, ki mi je obrnil življenje na glavo

»Ne bodi tako občutljiva, Maja, saj veš, da si tukaj doma,« je rekla tastara Marija, ko sem v kuhinji tiho brisala solze s hrbtom roke. Bila je nedelja popoldne, teden dni pred najino deseto obletnico poroke z Andrejem. V hiši je dišalo po pečenki in sveže pečenem kruhu, a meni je v prsih ležal težak kamen.

»Nisem občutljiva, samo… včasih imam občutek, da nikoli ne bom zares del te družine,« sem ji šepnila. Marija je zavila z očmi in se obrnila stran: »Maja, nisi tujec, ti si žena! Saj veš, kako to gre. Vsi smo morali kdaj kaj požreti.«

Tiste besede so me zarezale globlje kot katerakoli kritika. Žena. Ne hči, ne sestra, ne prijateljica – samo žena. Vloga, ki sem jo morala izpolnjevati po pravilih nekoga drugega.

Ko sem prvič prišla v Andrejevo družino iz majhne vasice pri Škofji Loki, sem bila polna upanja. Njegovi starši so me sprejeli z nasmehi in domačimi piškoti. A sčasoma so se začele kopičiti drobne pripombe: »Tako pa mi pri nas ne delamo.« »Pri nas se kruh reže drugače.« »Zakaj pa tvoja mama ni naučila bolje kuhati?«

Andrej je bil vedno nekje vmes – med mano in svojo mamo. »Pusti, Maja, saj veš, kakšna je mama. Ne misli nič slabega.« A meni je bilo vsakič težje dihati v tej hiši. Počutila sem se kot gostja na lastnem kavču.

Tisti teden pred obletnico je bil še posebej naporen. Otroka sta bila prehlajena, v službi sem imela rok za projekt in Marija je vsak dan prihajala »pomagat«. Pomagat pomeni: nadzorovati, popravljati in komentirati vse moje odločitve.

V sredo zvečer sem sedela na robu postelje in gledala Andreja, ki je bral časopis. »A tebe res nič ne moti?« sem ga vprašala tiho.

»Kaj pa naj bi me motilo?« ni dvignil pogleda.

»Da me mama vsak dan ponižuje pred otroki? Da nikoli ne rečeš nič v mojo obrambo?«

Zavzdihnil je: »Maja, ne kompliciraj. Saj veš, da si ji všeč. Samo… taka je pač njena narava.«

V meni je nekaj počilo. Prvič sem si dovolila pomisliti: Kaj pa če ni z mano nič narobe? Kaj če ni moja naloga biti vedno tiha in prijazna?

V četrtek popoldne sem šla po otroke v vrtec in na poti domov so me vprašali: »Mami, zakaj si danes žalostna?«

»Nisem žalostna, samo utrujena sem.«

A resnica je bila drugačna. Bila sem izčrpana od nenehnega dokazovanja lastne vrednosti.

V petek zvečer smo imeli večerjo pri tastu in tašči. Marija je spet začela: »Maja, zakaj pa nisi spekla potice? Pri nas vedno spečemo potico za obletnico.«

»Nisem imela časa. Delam do šestih in potem še otroka…«

»Jaz sem pa vedno našla čas za svojo družino!«

Andrej je molčal. Otroka sta gledala v tla.

Takrat sem vstala od mize in rekla: »Dovolj imam.«

Vsi so obstali.

»Kaj pa ti je zdaj?« je vprašal tast Jože.

»Dovolj imam tega občutka, da nikoli nisem dovolj dobra. Da nikoli ne bom vaša. Da moram biti vedno tiha in hvaležna za drobtinice pozornosti.«

Marija je zavila z očmi: »Spet dramatiziraš.«

»Ne dramatiziram. Samo prvič povem naglas to, kar me boli že leta.«

Andrej me je pogledal – prvič resno – in rekel: »Maja… mogoče bi se lahko pogovorili…«

»Ne želim več pogovorov, kjer moram jaz požreti vse! Želim si spoštovanja! Želim si biti jaz!«

Tisto noč nisem spala doma. Odpeljala sem se k prijateljici Nini v Kranj in ji izlila srce.

»Veš kaj, Maja? Nič ni narobe s tabo. Samo preveč časa si dovolila drugim določati tvojo vrednost.«

Naslednje jutro sem poklicala Andreja: »Ne vem, če se bom vrnila domov danes. Potrebujem čas zase.«

Bil je tiho.

V soboto popoldne mi je poslal sporočilo: »Oprosti. Pogrešamo te. Lahko prideš domov?«

Vrnil sem se šele v nedeljo zvečer. Ko sem stopila skozi vrata, sta me otroka objela tako močno, da sem skoraj padla.

Marija ni rekla ničesar.

Andrej mi je prinesel čaj in sedel poleg mene: »Maja… Res nisem vedel, da te tako boli. Obljubim ti, da bom drugič stopil na tvojo stran.«

Pogledala sem ga v oči: »Ne rabim obljub. Rada bi samo to, da me slišiš in spoštuješ.«

Tisti teden pred obletnico me je naučil nekaj pomembnega: če sama ne postavim svojih meja, jih nihče ne bo spoštoval namesto mene.

Na obletnico sva šla z Andrejem na sprehod ob Savi. Prijel me je za roko in rekel: »Hvala ti, ker si ostala zvesta sebi.«

Zdaj vem: nisem tujec v svojem življenju. In čeprav bo pot do popolnega sprejetja dolga, sem naredila prvi korak.

Včasih se vprašam – koliko žensk še vedno živi kot senca same sebe? Koliko nas še čaka na dovoljenje za srečo? Kaj pa vi – ste že kdaj morali izbrati sebe pred pričakovanji drugih?