V tišini sem sprejemala pomoč od tašče – in vse se je spremenilo

»Tjaša, ali si spet pozabila kupiti mleko?« Aljažev glas je bil nizek, a v njem sem že zaznala tisti ton, ki me je v zadnjem letu vedno bolj dušil. Stala sem v kuhinji, v rokah sem držala prazno skodelico in gledala skozi okno na sosedovo trato, kjer so otroci igrali nogomet. »Nisem pozabila, samo… zmanjkalo ga je prej, kot sem mislila,« sem tiho odgovorila.

Aljaž je zavzdihnil in izginil v dnevno sobo. Včasih sva se smejala takim malenkostim, zdaj pa so bile vsakodnevne napetosti kot drobni kamenčki v čevlju – nevidni, a boleči. Najbolj me je bolelo to, da nisem imela nikogar, s komer bi lahko govorila. Moja mama je umrla pred dvema letoma, oče pa je bil v domu za ostarele v Celju. Prijateljice so se razkropile po svetu ali pa so bile preveč zaposlene s svojimi življenji.

Tistega večera sem sedela na postelji in gledala v temo. Aljaž je že spal, jaz pa sem tiho jokala v blazino. V prsih me je stiskalo od občutka nemoči in osamljenosti. Vedela sem, da potrebujem pomoč – a komu naj se obrnem?

Naslednji dan sem šla po sina Jureta v vrtec in na poti domov sva srečala Marico, Aljaževo mamo. »Tjaša, kako si?« me je vprašala s tistim toplim glasom, ki ga je znala uporabiti le redko. Pogledala sem jo in nenadoma začutila potrebo, da ji povem vse. »Marica… ne gre mi najbolje. Z Aljažem se ves čas prepirava… Ne vem več, kaj naj naredim.«

Za trenutek je molčala, potem pa me povabila na kavo. Sedeli sva v njeni kuhinji, kjer je dišalo po sveže pečenem kruhu. »Veš, Tjaša, tudi midva z Milanom nisva bila vedno srečna. Včasih moraš požreti ponos in prositi za pomoč.«

Tako se je začelo. Vsak teden sem skrivaj hodila k Marici. Pomagala mi je z nasveti, včasih mi je prinesla kakšno vrečko hrane ali oblačila za Jureta. Bila mi je opora, ki sem jo tako zelo potrebovala. A hkrati sem čutila krivdo – Aljaž ni smel izvedeti za najine pogovore.

Nekega večera sva z Aljažem sedela za mizo in jedla večerjo v tišini. Nenadoma je odložil vilico in me pogledal naravnost v oči: »Tjaša, nekaj mi prikrivaš. Zadnje čase si drugačna.«

Zamrznila sem. »Ne vem, o čem govoriš.«

»Vem, da hodiš k moji mami. Ona mi je vse povedala.«

Srce mi je padlo v pete. »Zakaj bi to naredila? Samo pogovarjava se…«

Aljaž je vstal in začel hoditi gor in dol po kuhinji. »Ne morem verjeti! Moja lastna žena in moja mama za mojim hrbtom! Kako naj ti še zaupam? Kako naj zaupam njej?«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale njegove besede in Maričin glas: »Včasih moraš požreti ponos…« Naslednji dan sem šla k Marici in ji povedala, kaj se je zgodilo.

»Tjaša, oprosti… Nisem hotela povzročiti težav. Samo… Aljaž me je pritisnil z vprašanji in nisem mogla več lagati.«

Začutila sem val besa in razočaranja. »Zaupala sem ti! Bila si edina oseba, ki ji še lahko verjamem!«

Marica me je prijela za roko: »Vem, draga moja… Ampak družina ne more živeti na skrivnostih.«

Odšla sem domov in našla Aljaža na kavču s sklonjeno glavo. »Oprosti mi,« sem rekla tiho. »Samo hotela sem nekoga, ki bi me poslušal.«

Pogledal me je s solzami v očeh: »Zakaj nisi prišla k meni? Zakaj si morala iti k njej?«

»Ker te nisem hotela obremenjevati… Ker si bil vedno tako zaprt vase… Ker sem se bala, da me ne boš razumel.«

Dnevi so minevali v napetosti in molku. Marica ni več klicala. Jure je začel spraševati, zakaj se doma vsi derejo drug na drugega.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom in gledala otroke na igrišču. Prisedla je soseda Katja: »Tjaša, si v redu? Slišim, da imate doma težave.«

Zasmejala sem se skozi solze: »Vsi vedo več kot jaz sama.«

»Veš… Včasih pomaga samo to, da poveš resnico – sebi in drugim.«

Tisto noč sem sedla z Aljažem za mizo in mu povedala vse – o svoji osamljenosti, strahu pred prihodnostjo, o tem, kako zelo pogrešam svojo mamo in kako zelo potrebujem nekoga ob sebi.

Aljaž me je prvič po dolgem času prijel za roko: »Tudi jaz te pogrešam. In tudi jaz se bojim.«

Počasi sva začela graditi mostove nazaj drug k drugemu. Ni bilo lahko – vsaka beseda je bolela kot rana na sveži koži. A prvič po dolgem času sem začutila upanje.

Marica nama ni več pomagala kot prej – a zdaj sva vedela: če želiva rešiti svoj zakon in družino, morava najprej biti iskrena drug do drugega.

Danes sedim ob oknu in gledam Jureta, kako riše mavrico na papir. Sprašujem se: ali bi bilo drugače, če bi bila bolj pogumna že na začetku? Ali res lahko kdaj popolnoma zaupamo ljudem okoli sebe – ali pa smo vsi le tujci pod isto streho?