Ko ti brat in svakinja vzameta dom: Moj boj za prostor pod soncem

»Katja, a lahko prosim umakneš svoje stvari iz kopalnice? Petra pravi, da nima kam dati svojih kozmetičnih izdelkov,« je Rokov glas odmeval po hodniku. Stala sem pred vrati kopalnice, v roki držala zobno ščetko in občutila, kako mi vročina zalije lica. »Saj imam samo eno poličko,« sem zamrmrala, a me nihče ni poslušal. Petra je že postavljala svoje parfume in kreme na mojo edino polico, kot da sem nevidna.

Še pred pol leta sem z mamo živela mirno življenje v najinem dvosobnem stanovanju v Šiški. Bila sva si blizu, zvečer sva skupaj gledali oddaje na televiziji in pila kamilični čaj. Rok je živel s Petro v najemu na Viču, a ko so jima dvignili najemnino, sta se odločila, da se preselita k nama. Mama je bila navdušena: »Družina mora držati skupaj! Saj bo samo začasno.«

A začasno se je hitro spremenilo v stalno. Petra je prevzela kuhinjo, Rok je zasedel dnevno sobo s svojim računalnikom. Jaz sem se umaknila v svojo sobo, ki je postajala vse manjša. Vsak dan sem poslušala šepetanja za zaprtimi vrati: »Katja bi lahko že šla na svoje. Saj ima službo.«

Res imam službo – delam kot prodajalka v trgovini z oblačili v BTC-ju. Plača je ravno dovolj za položnice in nekaj hrane. O najemu ali celo nakupu stanovanja lahko samo sanjam. Ko sem to omenila mami, je samo skomignila: »Saj bo bolje. Mogoče boš našla koga, s katerim si boš delila stroške.«

Nekega večera sem prišla domov iz službe in našla Roka in Petro na kavču. Petra je listala po katalogu pohištva. »Katja, pogovarjali smo se…« je začela Petra s svojim sladkobnim glasom. »Misliva, da bi bilo bolje, če bi ti svojo sobo malo preuredila. Veš, midva potrebujeva več prostora za delo od doma.«

»Ampak to je moja soba!« sem izbruhnila. Rok me je pogledal s tistim pokroviteljskim izrazom: »Katja, saj veš, da smo zdaj vsi tukaj. Malo prilagodljivosti ne bi škodilo.«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Petre besede: »Malo prilagodljivosti…« Kaj pa moje življenje? Moje sanje? Moje pravice? Počutila sem se kot tujec v lastnem domu.

Naslednji teden sem opazila, da so moje stvari iz kopalnice izginile. Zobna ščetka je bila prestavljena v plastično skodelico na pralnem stroju, brisača pa zmečkana v kotu. Ko sem vprašala mamo, je samo tiho rekla: »Petra ima občutljivo kožo in potrebuje več prostora.«

Začela sem prihajati domov vedno kasneje. Po službi sem hodila na dolge sprehode ob Ljubljanici ali sedela na klopci v Tivoliju in opazovala ljudi. Spraševala sem se, ali sem res tako nevidna ali pa samo preveč tiha.

Nekega večera sem ujela pogovor med mamo in Rokom v kuhinji:

»Veš, mama, Katja bi res morala razmisliti o selitvi. Saj ni več otrok.«
»Ampak kam naj gre? Saj veš, kakšne so najemnine.«
»To ni najin problem. Midva s Petro potrebujeva prostor za družino.«

Solze so mi polzele po licih. Nikoli si nisem mislila, da bom postala odveč v lastni družini.

Naslednji dan sem zbrala pogum in vprašala mamo: »Mama, a si res želiš, da grem?« Pogledala me je z utrujenimi očmi: »Ne želim si tega… ampak ne vem več, kaj naj naredim.«

V službi sem bila odsotna, stranke so me spraševale po velikostih oblek, jaz pa sem razmišljala samo o tem, kam naj grem. Prijateljica Nina mi je ponudila kavč za nekaj tednov: »Pridi k meni, dokler ne najdeš rešitve.« A vedela sem, da to ni dolgoročna rešitev.

Nekega popoldneva me je Petra pričakala v hodniku: »Katja, midva z Rokom sva se odločila, da bova tvojo sobo preuredila v otroško sobo. Veš… pričakujeva.«

V meni se je nekaj zlomilo. Brez besed sem šla v svojo sobo in začela pakirati stvari v škatle. Mama je stala na pragu in jokala: »Oprosti…«

Tisto noč sem spala pri Nini na kavču. Zjutraj sem sedela ob oknu in gledala dež, ki je kapljal po steklu. V glavi mi je odzvanjalo vprašanje: Ali ima otrok, ki ostane doma skrbet za starše, sploh pravico do svojega prostora? Ali smo res vedno tisti, ki moramo odstopiti?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav, da družina vedno pride pred tvoje lastne potrebe?