Ali sem res vedno bila tista zlobna tašča?

»Ne, Neža, ne bom več poslušala! Vedno si imela nekaj proti meni!« Moj glas je zvenel ostro, a v resnici sem bila že na robu solz. V kuhinji sina Marka in njegove žene Neže je zadišalo po zažganem kruhu, a nihče ni imel volje, da bi ga rešil iz pečice. V zraku je visela napetost, ki se je nabirala leta.

»Mama, prosim, nehaj,« je tiho rekel Marko. Njegove oči so bile utrujene, podočnjaki globoki kot jame. »Neža ni nič slabega mislila.«

Neža je stala ob oknu, roke prekrižane na prsih. Pogledovala me je s tistim znanim izrazom – mešanico strahu in jeze. Vedno sem imela občutek, da ji grem na živce. Da sem odveč. Da sem tista zlobna tašča iz slovenskih šal.

A jaz sem samo želela biti del njihovega življenja. Po moževi smrti pred petimi leti sem bila sama v naši hiši v okolici Škofje Loke. Marko in Neža sta se preselila v Ljubljano, kjer sta si ustvarila novo življenje. Redko sta me obiskala. Ko pa sta prišla, sem se trudila – spekla potico, skuhala govejo juho, pripravila vse, kar je Marko imel rad kot otrok. A vedno se je našlo nekaj narobe: »Mama, zakaj si dala toliko soli? Mama, zakaj si premalo spekla kruh? Mama, Neža ne je mesa.«

Včasih sem ponoči jokala v blazino. Spraševala sem se, ali sem res tako grozna oseba. Ali sem res tista zlobna tašča, o kateri govorijo po televiziji? Ali pa sem samo ženska, ki je izgubila moža in zdaj izgublja še sina?

Pred tremi meseci pa se je vse spremenilo. Marko me je poklical s tresočim glasom: »Mama… Neža… Neža je zbolela.«

Srce mi je padlo v želodec. »Kaj? Kaj ji je?«

»Raka so ji našli. Na dojki.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Vse zamere so v tistem trenutku izginile. Samo ena misel mi je šla po glavi: moram jima pomagati.

Tako sem začela hoditi v Ljubljano vsak teden. Prvič sem prišla s polno košaro hrane in s šopkom rož iz vrta. Neža me je sprejela hladno – a nisem ji zamerila. Sedela sem ob njej na kavču, ko je bila po kemoterapiji bleda kot stena. Prinesla sem ji čaj in jo pokrila z odejo.

»Neža… če kaj potrebuješ…«

»Hvala,« je rekla tiho in pogledala stran.

Marko je bil ves čas na robu živčnega zloma. Hodil je v službo, skrbel za Nežo in zanemarjal sebe. Včasih sva se ponoči pogovarjala v kuhinji.

»Mama… bojim se.«

»Vem, srček.« Prvič po dolgih letih sem ga objela kot nekoč, ko je bil še otrok.

A kljub temu nisem mogla pozabiti vseh let tišine in hladnih pogledov. Zakaj me Neža nikoli ni sprejela? Zakaj mi Marko nikoli ni povedal, kaj ju moti pri meni?

Nekega večera sem slišala njun prepir iz spalnice.

»Zakaj mora biti tvoja mama vedno tukaj?«

»Neža, zdaj ti pomaga! Saj vidiš, da ne zmorem vsega sam!«

»Ampak… vedno imam občutek, da me opazuje. Da čaka, da naredim napako.«

Zaskelelo me je pri srcu. Tiho sem odšla na balkon in gledala luči Ljubljane pod sabo. Spomnila sem se svojih mladih let – kako sem jaz gledala svojo taščo Marijo postrani in si želela, da bi imela več svobode v svoji hiši.

Mogoče res nisem bila najbolj prijazna do Neže. Mogoče sem bila preveč zaščitniška do Marka. Mogoče sem res tista zlobna tašča.

Naslednje jutro sem skuhala kavo in jo nesla Neži v posteljo.

»Neža… lahko govoriva?«

Pogledala me je presenečeno.

»Vem, da nisva nikoli našli skupnega jezika. Vem tudi, da si zdaj v najtežjem obdobju svojega življenja. Samo… rada bi ti pomagala. Če ti grem na živce… povej mi.«

Neža je dolgo molčala. Potem pa so ji po licih stekle solze.

»Bojim se… bojim se smrti… bojim se, da bom izgubila Marka… bojim se tebe… ker si tako močna in jaz nisem.«

Prvič sem jo videla ranljivo. Prvič sva si bili blizu.

Objeli sva se in jokali skupaj.

Od tistega dne naprej sva postali zaveznici. Skupaj sva hodili na preglede, skupaj kuhali juhe brez mesa, skupaj gledali stare slovenske filme na televiziji.

Marko je bil srečen kot že dolgo ne.

A kljub temu so stare rane ostale. Včasih me še vedno zbode kakšna pripomba ali pogled. Včasih še vedno čutim, da nisem povsem sprejeta.

Pred dvema tednoma so zdravniki povedali dobro novico – tumor se manjša.

Tistega večera smo skupaj sedeli za mizo in jedli ajdove žgance s kislim mlekom.

»Hvala ti, mama,« je rekel Marko in me prijel za roko.

Neža me je pogledala in prvič po vseh teh letih rekla: »Hvala, da si ostala ob meni.«

V srcu sem začutila toplino, ki je že dolgo nisem poznala.

A še vedno se sprašujem: ali lahko res pozabimo vse zamere? Ali lahko znova postanemo družina?

Kaj vi mislite? Je mogoče odpustiti in začeti znova – tudi če so rane globoke?