Skrivnost krvi: Lekcija biologije, ki je razklala mojo družino

»Ne, to ni mogoče!« sem skoraj zakričala, ko sem gledala v list papirja, ki sem ga držala v tresočih rokah. V razredu je zavladala tišina, vsi so se obrnili proti meni. Profesorica Novakova je previdno stopila bližje: »Ana, je vse v redu?«

Bilo je sredi ure biologije na gimnaziji v Celju. Tema: dedovanje krvnih skupin. Profesorica nam je dala nalogo – izračunati možne krvne skupine otrok glede na krvne skupine staršev. Smejala sem se, ko sem zapisovala: mama – A, oče – 0, jaz – AB. A ko sem začela reševati nalogo, so se mi roke začele potiti. Nekaj ni štimalo. Po pravilih genetike otrok s krvno skupino AB ne more imeti staršev z A in 0.

»Ana?« je profesorica še enkrat vprašala. »Če potrebuješ zrak, pojdi ven.«

Nisem mogla dihati. V glavi mi je odmevalo: »To ni mogoče. To ni mogoče.« Ko sem prišla domov, sem še isti trenutek planila v kuhinjo, kjer je mama rezala čebulo za večerjo.

»Mami, lahko vprašam nekaj čudnega?«

Mama me je pogledala s tistim svojim utrujenim nasmehom: »Seveda, srček.«

»Kakšno krvno skupino imam? In ti? In ati?«

Zmedeno me je pogledala. »Ti imaš AB, jaz A, tvoj oče pa 0. Saj veš to že od malega.«

»Ampak…« sem začela, a mi je glas zastal. »Po biologiji… to ni mogoče.«

Mama je otrpnila. Nož ji je padel iz rok na tla. V tistem trenutku sem vedela – nekaj skriva.

Tiste noči nisem spala. Slišala sem tiho šepetanje iz dnevne sobe. Mama in oče sta se prepirala. »Ne moreš ji več lagati!« je šepetala mama. Oče je jezno odvrnil: »To ni pravi trenutek! Saj veš, kako občutljiva je!«

Naslednje jutro sem ju našla v kuhinji, oba bleda in z rdečimi očmi.

»Ana, usedi se,« je rekel oče s tresočim glasom.

Sedla sem in čakala. Mama je začela: »Preden si se rodila… sva imela težko obdobje. Želela sva otroka, a ni šlo. Poskusila sva vse… In potem… potem sem spoznala nekoga.«

Srce mi je razbijalo. Oče je gledal stran.

»Tvoj biološki oče ni tvoj ‚oče‘,« je zašepetala mama in zajokala.

V meni se je vse sesulo. Leta in leta sem verjela v svojo družino – v očeta, ki me je učil voziti kolo, v mamo, ki me je tolažila ob vsakem neuspehu. Zdaj pa… kdo sem sploh?

Nisem mogla govoriti. Samo vstala sem in stekla ven v dež. Tekla sem do Savinje in sedla na klopco pod mostom. Dež mi je pral solze z obraza.

V naslednjih dneh nisem govorila z nikomer. V šoli so me vsi opazovali – Ana, ki jo je nekaj zlomilo. Prijateljica Tjaša me je poskušala potolažiti: »Družina ni samo kri, Ana.« Ampak kako naj verjamem temu? Kako naj sprejmem človeka za očeta, če ni moj po krvi?

Doma so bile napetosti neznosne. Oče – ali naj ga sploh še kličem oče? – se mi je izogibal. Mama je hodila za mano kot senca.

Nekega večera sem ga našla na balkonu s cigareto v roki (čeprav je vedno trdil, da ne kadi). Pogledal me je s solznimi očmi: »Ana… vem, da si razočarana. Ampak jaz te imam rad kot svojo hčerko od prvega dne.«

»Zakaj ste mi lagali? Zakaj ste mi vzeli pravico do resnice?« sem ga napadla.

Pogoltnil je solzo: »Ker sva te imela preveč rada in sva se bala, da te bova izgubila.«

V meni se je prepletal bes in žalost. Hotela sem kričati nanj, a nisem mogla.

Naslednji teden me je mama peljala na kavo v staro slaščičarno v centru Celja.

»Ana… če želiš spoznati svojega biološkega očeta… ti bom povedala njegovo ime.«

Srce mi je padlo v želodec. »Ne vem… Ne vem, če si to želim.«

Doma sem dolgo gledala stari album s fotografijami. Oče – moj oče – na vseh slikah z menoj: na morju v Izoli, na smučanju na Rogli, na rojstnih dnevih… Je res pomembno, kdo mi je dal kri?

A dvom ni izginil. Počutila sem se kot tujec v lastni koži.

Nekega dne sem zbrala pogum in vprašala mamo za ime biološkega očeta: »Gregor Kovač.«

Poiskala sem ga na Facebooku – živel naj bi v Ljubljani. Dolgo sem oklevala, preden sem mu napisala sporočilo:

»Pozdravljeni, moje ime je Ana Novak. Mislim… mislim, da ste moj biološki oče.«

Odgovoril mi je šele čez teden dni:

»Draga Ana, to novico sprejemam s spoštovanjem in odgovornostjo. Če želiš govoriti ali se srečati, sem tukaj.«

Srečanje z Gregorjem je bilo nenavadno in boleče. Bil je prijazen, a tuj. Pogovarjala sva se o življenju, o tem, kaj rad bere (isti roman kot jaz!), o tem, kako mu je žal za vse izgubljene leta.

A ko sem prišla domov, sem vedela: družina niso samo geni ali kri. Družina so ljudje, ki te imajo radi in ti stojijo ob strani – tudi če niso tvoji po krvi.

Danes še vedno iščem odgovore in mir s sabo.

Včasih se vprašam: Ali bi bilo bolje živeti v laži ali poznati bolečo resnico? Kaj bi vi izbrali?