Med dolžnostjo in bolečino: Zgodba o materi, ki ni znala ljubiti

»Ne govori mi o preteklosti, Tanja. To je mimo. Zdaj si odrasla, zdaj sem jaz tista, ki potrebuje pomoč.« Glas moje mame Marije je bil vedno trd kot kamen, a tokrat je v njem zazvenela rahla tresavica. Stala sem v njeni kuhinji v naši stari hiši na robu Škofje Loke, kjer je vonj po kislem zelju in zatohlem pohištvu prekrival vsak spomin na otroštvo.

»Ampak mama,« sem začela, a me je prekinila s tistim ostrim pogledom, ki sem ga poznala že iz otroštva. »Nič ampak. Vsi imamo svoje križe. Jaz sem svojega nosila, zdaj ga boš še ti.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira stara bolečina. Spomini so se zgrnili name kot nevihta: kako sem kot deklica sedela na stopnicah pred hišo in čakala, da bi me objela ali pohvalila. Namesto tega sem vedno dobila le nalogo – počisti dvorišče, poberi jabolka, pazi na mlajšega brata Blaža. Nikoli ni bilo prostora za nežnost ali pogovor o čustvih.

Zdaj, ko je mama zbolela – zdravniki so rekli, da ima začetno demenco – sem bila jaz tista, ki je morala skrbeti zanjo. Moj brat Blaž je živel v Ljubljani in se je izgovarjal na službo in otroke. »Veš, Tanja, ti si vendarle bližje. Saj veš, kako je z mamo – mene nikoli ni poslušala,« mi je rekel po telefonu, njegov glas pa je bil poln olajšanja.

Vsak dan sem po službi v šoli hitela domov k mami. Pripravljala sem ji kosilo, ji pomagala pri kopanju in ji brala časopisne članke, čeprav me je pogosto prekinjala z opazkami: »To ni pomembno. Preberi kaj bolj pametnega.« Včasih sem jo zalotila, kako strmi skozi okno proti sosedovi hiši, kjer so otroci tekali po dvorišču in se smejali. Nikoli ni rekla ničesar o tem.

Nekega večera sem sedela ob njeni postelji in ji menjavala obkladke na nogah. »Mama, zakaj si bila vedno tako stroga z mano?« sem jo vprašala tiho, skoraj šepetaje.

Pogledala me je s tistim znanim izrazom – kot da bi jo vprašala nekaj povsem nesmiselnega. »Tako so mene učili. Moja mama je bila še hujša. Saj veš, kako je bilo po vojni. Ni bilo časa za objeme.«

Začutila sem solze v očeh. »Ampak jaz sem si jih želela. Še zdaj si jih želim.«

Za trenutek je obmolknila. Nato pa: »Ne bodi mehkužna, Tanja. Življenje ni pravljica.«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede in spomini na vse tiste trenutke, ko sem si želela materine ljubezni – ko sem dobila prvo petico v šoli in mi je rekla le: »To se pričakuje.« Ko sem imela prvi nastop na šolskem koncertu in je ostala doma zaradi bolečih nog. Ko sem prvič zbolela in mi je prinesla čaj brez besed ali dotika.

Naslednje jutro me je poklicala soseda Anica: »Tanja, tvoja mama je spet tavala po dvorišču in iskala očeta.« Oče je umrl pred petimi leti, a mama ga je včasih še vedno klicala po imenu.

Ko sem jo našla na klopci pred hišo, mi je rekla: »Kje je Franc? Rekel je, da pride.«

»Mama, oče je umrl,« sem ji nežno odgovorila.

Pogledala me je zmedeno in nato jezno: »Ne govori neumnosti! Vedno si bila taka sanjačica.«

V meni se je nekaj zlomilo. Počutila sem se kot otrok – spet zavrnjena, spet nerazumljena. A tokrat nisem več mogla jokati. Samo sedela sem poleg nje in gledala v prazno.

Zvečer mi je Blaž pisal SMS: »Kako gre mami? Lahko pridem konec tedna za eno uro.« Odpisala sem mu samo: »Pridi.«

Ko je prišel, se je mama za trenutek razvedrila. »Blažek! Ti si bil vedno moj sonček.« Pogledala sem ga in v njegovih očeh videla krivdo. Po kosilu sva sedela na vrtu.

»Zakaj si vedno ti tista, ki vse nosi?« me je vprašal.

»Ker nimam izbire. Ker si ti odšel in pustil mene tukaj z njo.«

»Tudi jaz imam svoje težave, Tanja. Veš, kako težko mi je bilo odraščati tukaj? Zato sem šel.«

»Jaz pa nisem mogla pobegniti.«

Za trenutek sva molčala. Potem pa: »Mogoče bi jo morali dati v dom.«

Ob teh besedah me je stisnilo pri srcu. Dom starejših? Mama bi to razumela kot izdajo – čeprav nikoli ni znala pokazati ljubezni, bi to zanjo pomenilo konec vsega dostojanstva.

Tiste noči sem dolgo razmišljala o tem – o dolžnosti do staršev, o tem, kaj pomeni biti dober otrok v Sloveniji danes. Slišim prijateljice, ki pravijo: »Saj si ji dolžna pomagati – vendar ti je dala življenje!« Ampak ali ni tudi ona meni dolžna vsaj malo topline?

Nekega popoldneva sem mami prinesla šopek zvončkov iz gozda za hišo. Pogledala jih je brez posebnega zanimanja: »Zakaj si jih nabrala? Saj bodo oveneli.«

V meni se je dvignil val besa in žalosti. »Mama, ali si me sploh kdaj imela rada?«

Za trenutek se ji je obraz zmehčal – skoraj neznatno. »Ljubezen ni vedno taka kot v filmih. Jaz sem te učila preživeti.«

Mogoče ima prav. Mogoče res ne zna drugače. A jaz še vedno hrepenim po tistem objemu, ki ga nikoli nisem dobila.

Zadnje čase se pogosto sprašujem: ali lahko odpustim materi za vse zamujene priložnosti? Ali lahko najdem sočutje do nje – in do sebe? Kaj vi mislite – ali smo otroci res dolžni vse odpustiti svojim staršem?