Ko ljubezen ni po meri: Zgodba o Maji in Roku

»A res misliš, da je ona prava zate?« je glasno zabrusil Matej, ko smo sedeli v zatemnjeni dnevni sobi mojega stanovanja v Šiški. V zraku je visel vonj po kavi in cigaretah, a bolj kot to me je dušila njegova sodba. »Rok, nočem biti nesramen, ampak… Saj veš, da bi lahko imel katerokoli punco. Zakaj ravno ona?«

V tistem trenutku sem začutil, kako mi srce razbija v prsih. Pogledal sem skozi okno, kjer so se luči Ljubljane bleščale v dežju. Maja je bila drugačna. Ni bila tista klasična lepotica z naslovnic revij ali Instagram profilov. Njene oči so bile tople in iskrene, njen nasmeh pa nalezljiv. Bila je nekoliko močnejše postave, imela je pegice po nosu in vedno rahlo razmršene lase. A zame je bila popolna.

»Ker jo imam rad, Matej. Ker me razume kot nihče drug. Ker se ob njej počutim živega,« sem tiho odgovoril.

Matej je zavzdihnil in odkimal. »Samo pravim ti kot prijatelj. Ljudje bodo govorili.«

In res so govorili. Že na začetku najine zveze so me prijatelji vlekli na stran in mi šepetali: »Rok, si prepričan? Saj veš, kaj bodo rekli tvoji starši.«

Moja mama, Marija, je bila še posebej zaskrbljena. Nekega večera me je povabila na večerjo in medtem ko sva jedla njene znamenite štruklje, je previdno začela: »Rokec, veš… Maja je prijazna punca. Ampak… Saj veš, življenje ni lahko. Ljudje znajo biti kruti. Si pripravljen na to?«

»Mama, ne zanima me, kaj pravijo drugi. Maja me osrečuje.«

Zavzdihnila je in pogledala proč. V njenih očeh sem videl skrb in žalost. Vedel sem, da jo skrbi zame, a tudi to, kaj bodo rekli sosedje in sorodniki.

Maja je vse to čutila. Nekega večera sva sedela na klopci ob Ljubljanici in gledala labode. Tiho mi je rekla: »Rok, če ti je pretežko… Razumem. Nočem ti povzročati težav.«

Prijel sem jo za roko in jo pogledal naravnost v oči: »Ne bom te pustil zaradi drugih ljudi. Nikoli.«

A pritiski so se stopnjevali. Prijatelji so me vedno manj vabili na pivo ali nogometne tekme. Na družinskih kosilih so pogovori postajali napeti. Oče je molčal in gledal v krožnik, mama pa je vsakič znova omenila kakšno »prijazno dekle iz sosednje vasi«, ki bi bila »bolj primerna«.

Nekega dne sem izgubil živce. Po kosilu sem planil pokonci: »Ali vam ni jasno? Ljubim Majo! Če vam ni všeč, potem… potem pač ne bom več prihajal!«

Mama je zajokala, oče pa je prvič po dolgem času spregovoril: »Rok, življenje ni pravljica.«

»Ne, ni pravljica! Ampak jaz si jo bom ustvaril po svoje!« sem zakričal in zaloputnil vrata.

Tistega večera sem dolgo hodil po Tivoliju in razmišljal o vsem. O tem, kako ljudje sodijo na podlagi videza. O tem, kako sem bil tudi sam včasih tak – obsodil sem sošolko Nino, ker ni bila »dovolj lepa«. Zdaj pa sem bil na drugi strani.

Maja me je čakala doma. Ko sem stopil skozi vrata, mi je tiho rekla: »Če si se odločil… bom razumela.«

Objel sem jo tako močno, da sva oba zajokala.

Odločila sva se za skupno življenje kljub vsemu. Najela sva majhno stanovanje v Mostah in začela graditi svoj svet. Bilo je težko – denarja ni bilo veliko, prijateljev še manj. A vsak večer sva si skuhala čaj in se pogovarjala dolgo v noč.

Ko sem Majo zaprosil za roko na vrhu Šmarne gore ob sončnem vzhodu, mi je skozi solze rekla: »Si prepričan?«

»Nikoli nisem bil bolj prepričan.«

Poroka ni bila velika – povabili smo le najbližje prijatelje in družino. Mama ni hotela priti; oče se je pojavil za nekaj minut in potem odšel brez besed. Prijatelji so mi pisali sporočila: »Srečno… Upam, da veš, kaj delaš.«

A tisti dan sem bil srečen kot še nikoli.

Ko se nama je rodila hčerka Lara, sem prvič videl mamo jokati od sreče. Prijela jo je v naročje in šepnila: »Oprosti mi… Bila sem neumna.« Oče se je počasi omehčal; začel je prihajati na obisk in nosil Lari domače jabolka iz vrta.

Prijatelji? Nekateri so ostali stran; drugi so se počasi vrnili – ko so videli, da sva z Majo res srečna.

Danes sedim na balkonu najinega stanovanja in gledam Laro, kako se igra s sosedovimi otroki. Maja mi prinese kavo in se nasmehne tisti svoj poseben nasmeh.

Včasih pomislim na vse tiste besede, poglede in šepetanja za hrbtom. Koliko ljudi še vedno živi v strahu pred tem? Koliko nas še vedno raje izbere pot ugajanja drugim kot pot lastne sreče?

Bi vi imeli pogum slediti svojemu srcu – tudi če bi vas vsi obsojali?