Dolg moje mame, moj križ: Zgodba o dediščini, ki si je nisem izbrala

»Ana, spet so klicali iz banke! Kaj naj jim rečem?« je mamin glas tresel zrak v kuhinji, kjer sem ravno poskušala napisati seminarsko nalogo. Z roko sem si podrgnila oči in globoko vdihnila. »Povej jim, da bomo plačali, ko bomo lahko,« sem odgovorila, čeprav sem vedela, da je to laž. Nisem več štela, kolikokrat sem morala lagati zaradi nje. Zaradi dolgov, ki jih nisem nikoli naredila jaz.

Moja mama, Marija, je bila vedno polna upanja in praznih obljub. Ko je oče umrl v prometni nesreči na poti iz službe v Trbovljah, sem imela komaj deset let. Takrat se je vse spremenilo. Mama je ostala sama z mano in mlajšim bratom Nejcem. Najprej so prihajali računi, potem opomini, nato pa so začeli prihajati ljudje – uradniki, odvetniki, celo sosedje so šepetali za našim hrbtom.

»Ana, ti si najstarejša. Pomagaj mi, prosim!« me je mama vedno znova prosila. In jaz sem pomagala. Šla sem delat v trgovino po pouku, čistila sem stopnišča v bloku in pazila na otroke sosedov. Vsak evro sem dala mami. »Samo še ta mesec, potem bo bolje,« je govorila. Ampak nikoli ni bilo bolje.

Ko sem bila stara osemnajst let, sem dobila pismo iz sodišča. Mama je vzela kredit na moje ime. Brez mojega dovoljenja. Ko sem jo soočila z dokazom, je samo jokala: »Nisem imela izbire! Saj veš, da je bilo za položnice!«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevali vsi prepiri zadnjih let. Nejc je bil vedno tiho, zaprt vase. Jaz pa sem bila tista, ki je morala biti močna. V šoli so me imeli za pridno in tiho dekle, a nihče ni vedel, da doma živim v stalnem strahu pred poštarjem in telefonskimi klici.

Ko sem začela študirati v Ljubljani, sem se odločila, da bom poskusila živeti zase. Najela sem majhno sobico v Šiški in si našla študentsko delo v kavarni. Prvič v življenju sem imela nekaj denarja samo zase. Toda mama ni odnehala. »Ana, potrebujem te! Nejc je še premlad!« Vedno znova me je vlekla nazaj.

Nekega večera sem sedela na postelji in gledala v strop. Telefon je zvonil že petič ta dan. Vedela sem, da je mama. Nisem dvignila. Počutila sem se grozno – kot izdajalka. A hkrati sem prvič začutila olajšanje.

Naslednji dan me je obiskal Nejc. Bil je bled in prestrašen. »Ana, mama je spet vzela kredit. Tokrat na moje ime.«

Zgrabila me je panika in bes. »Zakaj ji pustiš? Zakaj ji vedno verjameš?« sem kričala nanj.

Nejc je samo skomignil z rameni in pogledal v tla: »Je pač mama.«

Tisti trenutek sem dojela: vsi smo ujeti v njenem krogu laži in dolgov. Nihče od nas ni imel poguma reči ne.

Začela sem hoditi k psihologinji na študentski svetovalnici. Prvič sem nekomu povedala vse – o dolgovih, lažeh, občutku krivde in odgovornosti za družino. Psihologinja mi je rekla: »Ana, nisi odgovorna za napake svojih staršev.«

A kako naj to verjamem? V Sloveniji se družina drži skupaj – tako nas učijo od malega. Kaj pa če te družina duši?

Nekega dne sem se odločila: ne bom več plačevala maminih dolgov. Poklicala sem jo in ji rekla: »Mama, ne morem več. Ne bom več pomagala odplačevati tvojih kreditov.«

Najprej je bila tiho. Potem pa je začela jokati in kričati: »Kako si lahko tako sebična? Saj sem tvoja mama! Kaj bo rekel stric Jože? Kaj bodo rekli sosedje?«

Jaz pa sem prvič ostala mirna: »Mama, to ni več moja odgovornost.«

Po tem pogovoru me je preplavil val krivde in osamljenosti. Tudi Nejc mi ni več pisal. Družina me je izločila – postala sem črna ovca.

A po nekaj mesecih samote sem začela dihati lažje. Prijateljica Maja mi je rekla: »Ana, končno živiš svoje življenje.«

Včasih ponoči še vedno sanjam o mami – kako stoji pred vrati z opomini v roki in me prosi za pomoč. A zjutraj se zbudim in vem: odločila sem se prav.

V Sloveniji se pogosto pogovarjamo o tem, kako moramo pomagati družini za vsako ceno. Ampak kje je meja? Kdaj imaš pravico reči dovolj?

Včasih se vprašam: Ali sem res sebična ali pa sem končno svobodna? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?