„Saj je samo kosilo, kaj pa je to takega?” – Kako je ena opazka mojega moža razdrla naš svet

»Saj je samo kosilo, kaj pa je to takega?« je rekel Marko, ko sem tisti petek zvečer utrujena sedla za mizo. Njegove besede so mi zarezale globoko pod kožo, kot bi me nekdo polil z mrzlo vodo. V kuhinji je še dišalo po pečenki, otroka sta se prepirala zaradi zadnjega kosa kruha, jaz pa sem imela občutek, da bom vsak hip razpadla na tisoč delcev.

»Samo kosilo?« sem ponovila in ga pogledala naravnost v oči. »A ti sploh veš, koliko dela je za tem ‚samo kosilom‘?«

Marko je zamahnil z roko in se zazrl v televizijo. »Ne kompliciraj, Ana. Saj vsi delamo. Jaz sem bil danes v službi do petih.«

»Jaz pa nisem bila v službi?« sem ga vprašala tiho, skoraj šepetaje. V meni se je nabiral bes, ki ga nisem znala več potlačiti. »Pa še trgovina, vrtec, naloge z Niko, trening z Janom… In potem še tole ‚samo kosilo‘.«

Nika je začela jokati, ker ji Jan ni hotel dati daljinca. Marko je vstal in brez besed odšel v spalnico. Vrata so se zaprla s tihim pokom. Ostala sem sama s hrupom in vonjem po hrani, ki mi je šel na živce.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njegove besede. Saj je samo kosilo. Samo kosilo? Kolikokrat sem že slišala podobne opazke – od sodelavcev, prijateljev, celo od lastne mame: »Saj imaš lahko službo in družino, če si dobro organizirana.« Ampak nihče ni videl vseh nevidnih ur, ki jih požre skrb za dom.

Naslednje jutro sem vstala pred vsemi. Pogledala sem se v ogledalo – podočnjaki, utrujene oči, lasje razmršeni. V meni pa odločitev: dovolj imam. Če Marko misli, da je vse to tako preprosto, naj poskusi sam.

Ko sta otroka še spala, sem mu napisala listek: »Dragi Marko, danes boš ti poskrbel za ‚samo kosilo‘ in vse ostalo. Jaz grem ven.«

Obula sem superge in odšla na dolg sprehod ob Savi. Prvič po letih sem si vzela čas zase – brez slabe vesti, brez urnika. Telefon sem pustila doma.

Ko sem se vrnila popoldne, me je pričakal kaos. V kuhinji so bile odprte konzerve fižola in koruze, na tleh polita voda. Nika je jokala, ker ni našla svoje najljubše žlice. Jan se je pritoževal, da je lačen. Marko je sedel za mizo in nemočno gledal v prazno ponev.

»Kje si bila?« me je vprašal z glasom, ki je bil mešanica skrbi in obupa.

»Na zraku. Saj si rekel, da ni problem pripraviti kosila.«

Ni odgovoril. Samo pogledal me je – prvič po dolgem času resnično videl.

Tisti večer sva se pogovarjala dolgo v noč. Prvič sva si priznala stvari, ki sva jih leta pometala pod preprogo. Da me boli, ker moje delo doma nihče ne ceni. Da se on počuti izčrpan od službe in ne ve več, kako biti dober mož in oče hkrati.

»Zakaj mi nisi prej povedala?« me je vprašal tiho.

»Ker sem mislila, da boš razumel sam. Ker sem se bala, da bom izpadla šibka ali tečna.«

»Nisi šibka. Samo preveč si vzela nase.«

V naslednjih tednih sva začela deliti opravila – ne popolno, ne brez napak ali kreganja. Ampak prvič sem začutila olajšanje. Marko je peljal otroke na treninge, jaz sem imela večer za knjigo ali prijateljice. Kosilo sva kuhala skupaj – včasih makaroni s sirom, včasih golaž po babičinem receptu.

Moja mama je bila skeptična: »Saj boš videla, da boš morala vseeno vse sama narediti.« Ampak nisem popustila.

Nekega dne me je Nika vprašala: »Mami, zakaj si zdaj bolj vesela?«

Pogledala sem jo in ji rekla: »Ker mi vsi doma pomagajo in imam več časa za vas.«

Marko me je objel in rekel: »Nisem vedel, kako težko ti je bilo.«

Včasih še vedno pridejo stari vzorci – ko kdo reče: »Saj imaš lahko vse.« Ampak zdaj vem: ne morem imeti vsega sama in ni treba, da imam.

Zvečer sedim na balkonu in gledam luči Ljubljane pod sabo. Vprašam se: Koliko žensk še vedno sliši tisti »samo kosilo« in molči? Zakaj smo tako dolgo tiho? Mogoče bi morale večkrat pustiti listek na mizi in iti ven – zase.