Ko ostaneš sam z resnico: Zgodba o izgubljeni hčerki in najdeni vnukinji

»Ne odpiraj vrat, babi!« je zašepetala moja najmlajša vnukinja, Nika, ko je veter s treskom zaloputnil polkna. A nekaj v tistem trkanju ni dalo miru mojemu srcu. Bila je noč, ko so se oblaki raztrgali nad našo vasjo pod Pohorjem, in jaz – Marija, vdova in mati dveh otrok – sem stala na pragu z razbijajočim srcem.

Ko sem odprla vrata, sem zagledala deklico, premočeno do kože, z velikimi očmi, ki so me spominjale na mojo Rino. »Babica,« je zašepetala. V trenutku sem vedela: to je Lana, moja vnukinja, ki je zadnja leta živela z Rino v Ljubljani. A Rine ni bilo nikjer.

»Kje je tvoja mama?« sem vprašala, a Lana je le skomignila z rameni in se stisnila k meni. V tistem trenutku sem začutila težo vseh let, ko sem Rino skušala razumeti – njen nemir, njene odločitve, ki so me vedno znova ranile.

V hiši je zadišalo po vlagi in strahu. Nika je tiho sedela v kotu in opazovala Lano, kot bi čakala, da bo izginila kot megla nad Dravo. »Babica, bo mama prišla?« je vprašala Lana s tresočim glasom.

Nisem imela odgovora. Rina je bila vedno drugačna – upornica, ki ni marala pravil naše vasi. Ko je bila stara šestnajst let, je pobegnila v Ljubljano. Takrat sem jo še skušala poklicati nazaj; jokala sem pod jablano na vrtu in molila, da se vrne. A ona je izbrala svoj svet – svet brez mene.

Zadnja leta sva se redko slišali. Vedno je bila v naglici: »Mami, nimam časa. Lana ima treninge, služba me ubija.« Nikoli ni omenila težav. Nikoli ni prosila za pomoč.

Tisto noč sem Lano položila v posteljo poleg Nike in sedla v kuhinjo. Zunaj je dež bobnal po strehi, jaz pa sem strmela v staro fotografijo Rine na hladilniku. »Zakaj nisi prišla domov? Zakaj si pustila Lano pred mojimi vrati?«

Naslednje jutro sem poklicala policijo. Prišli so iz Maribora – prijazna policistka Tanja in njen mladi kolega Blaž. »Gospa Marija, kdaj ste nazadnje govorili s hčerko?«

»Pred tremi tedni. Rekla je, da ima veliko dela.«

Tanja me je pogledala s tistim pogledom, ki ga imajo ljudje, ko vedo več, kot povedo. »Je imela kakšne težave?«

»Ne vem… Nikoli ni govorila o tem.«

Lana je sedela ob meni in tiho risala sonce na list papirja. Ko jo je Tanja vprašala: »Lana, kje si bila preden si prišla k babici?«, je deklica le skomignila z rameni.

V dneh, ki so sledili, se je vas začela spraševati. Soseda Jožica mi je prinesla juho in šepetala: »Marija, a si slišala kaj od Rine? Pravijo, da so jo videli z nekim moškim v Ljubljani…«

Vsak dan sem čakala klic ali pismo. Vsak večer sem Lano pokrivala in ji pela uspavanko, ki jo je nekoč pela meni moja mama. Včasih se mi je zdelo, da bom zlomila pod težo krivde: ali sem bila prestroga do Rine? Sem jo preveč silila v šolo? Sem jo premalo ljubila?

Nekega večera sem v Lanini torbi našla pismo – otroško pisavo na zmečkanem listu: »Babica, če boš to našla: mama pravi, da me ima rada, a da mora proč. Da bo bolje zame pri tebi.«

Solze so mi polzele po licih. Lana me je objela: »Babica, boš ti zdaj moja mama?«

V tistem trenutku sem vedela: ne glede na to, kaj se je zgodilo z Rino, moram biti močna za Lano.

A v meni so vrela vprašanja. Zakaj mi Rina ni zaupala? Zakaj ni prosila za pomoč? Zakaj otroci bežijo pred nami starši?

Nekega dne me je obiskal župnik Tone. Sedel je za mizo in rekel: »Marija, vsak otrok ima svojo pot. Ne moremo jih držati na verigi srca.«

A jaz nisem znala spustiti. Vsak večer sem hodila po vasi in spraševala ljudi: »Ste videli mojo Rino? Ste slišali kaj o njej?« Nekateri so le odkimali; drugi so šepetali za mojim hrbtom.

Nika in Lana sta se počasi začeli igrati skupaj. Lana je risala mamo z velikimi krili – kot angela. Nika pa jo je učila pesmi o Kekcu.

Nekega popoldneva sem prejela pismo iz Ljubljane – brez naslova pošiljatelja. V njem so bile tri besede: »Odpusti mi, mama.«

Stisnila sem pismo k srcu in zajokala kot otrok.

Minili so meseci. Policija ni našla nobene sledi o Rini. Nekateri pravijo, da je odšla v tujino; drugi šepetajo o dolgovih in slabih ljudeh.

Jaz pa vsak večer sedim ob Lanini postelji in ji pripovedujem zgodbe o njeni mami – o deklici z velikimi sanjami in nemirnim srcem.

Včasih ponoči poslušam veter in se sprašujem: »Ali me slišiš, Rina? Ali veš, da te imam rada?«

Lana mi vsak dan riše srčke in piše: »Babica, ti si moja družina.«

A v meni ostaja rana – rana matere, ki ne ve, ali bo še kdaj objela svojo hčerko.

Zato vas vprašam: Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi znali odpustiti? Bi znali ljubiti otroka svoje izgubljene hčerke tako močno kot svojega?