Vsak konec tedna sem le senca v lastnem domu: Zgodba o izgubljeni moči med štirimi stenami

»Spet prihajajo,« sem si šepnila, ko sem v soboto zjutraj s tresočimi rokami zlagala prt na mizo. Srce mi je razbijalo, kot da bi pričakovala sodni dan. Ivan je v dnevni sobi brskal po telefonu, popolnoma miren, kot da je to še en navaden dan. »Maja, si pripravila potico? Veš, mama ima rada, če je sveža,« je rekel, ne da bi dvignil pogled.

Zagrizla sem se v ustnico. Potica. Seveda. Vsak vikend ista zgodba. Njegova mama, gospa Marija, in oče Jože sta bila že na poti iz Škofje Loke. Pripravila sem juho, spekla piščanca, zložila brisače v kopalnici in še vedno sem imela občutek, da bo nekaj narobe. Vedno je bilo nekaj narobe.

Ko sta prišla, je Marija že na pragu zavzdihnila: »O, Maja, spet si pozabila na tiste prtičke s čipko. Saj veš, kako lepo pridejo na mizo.« Jože je le prikimal in se usedel k televiziji. Ivan je šel za njim. Ostala sem sama v kuhinji, med lonci in paro.

Včasih sem sanjala o tem, kako bom imela svojo družino. Da bomo skupaj kuhali, se smejali in peli stare slovenske pesmi. Zdaj pa sem bila le senca – služkinja v lastnem domu. Vsak konec tedna sem postajala manj vidna, manj pomembna. Ko sem prinesla juho na mizo, je Marija previdno poskusila in rekla: »Malo preveč soli, ampak nič hudega. Saj se boš še naučila.«

Ivan je le prikimal in nadaljeval pogovor z očetom o nogometu. Nihče ni opazil mojih rdečih oči ali tresočih rok. Nihče ni slišal mojega tihega joka ponoči, ko sem sama brisala tla v kuhinji.

»Maja, a imaš še kaj tistega kompota? Veš, Jože ima rad tistega z jabolki in cimetom,« je Marija pokukala v kuhinjo. »Seveda,« sem rekla in že iskala po shrambi. Včasih sem si želela samo sesti za mizo in biti gostja v lastni hiši. Ampak to ni bilo mogoče.

Ko so odšli, je Ivan rekel: »Lepo si vse pripravila. Mama je zadovoljna.« Pogledala sem ga in v meni je zavrelo: »Kaj pa jaz? Sem jaz sploh še pomembna?«

Ivan me je začudeno pogledal: »Kaj pa ti je? Saj so tvoji starši tudi kdaj prišli.«

»Ampak jaz ne pričakujem od tebe, da jim strežeš kot natakar!« sem skoraj zavpila.

»Ne pretiravaj, Maja. Saj ni tako hudo.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede njegove mame: »Saj se boš še naučila.« Koliko let še? Koliko vikendov bom še preživela kot duh v lastni kuhinji?

V službi me sodelavka Petra vpraša: »Si v redu? Izgledaš utrujena.« Samo nasmehnem se: »Vikend je bil naporen.« Ne povem ji, da sem jokala v kopalnici sredi noči ali da me Ivan sploh ne vidi več.

En petek popoldne mi zazvoni telefon. Marija: »Maja, jutri prideva malo prej. Prinesla bom svojo potico – veš, za vsak slučaj.«

Za vsak slučaj? Torej moje ni dovolj dobro? V meni nekaj poči.

Ko Ivan pride domov, mu rečem: »Jutri ne bom doma.«

Presenečeno me pogleda: »Kam pa greš? Saj veš, da pridejo moji starši.«

»Prav zato. Potrebujem odmor. Grem k Ani na Bled.«

Ivan utihne. Prvič vidim na njegovem obrazu nekaj drugega kot ravnodušnost – morda strah?

»Maja… Saj veš, da mama…«

»Ne zanima me več! Dovolj imam! Vsak vikend živim za druge! Kdaj bo kdo živel zame? Kdaj boš TI živel zame?«

Ivan utihne. Prvič v vseh teh letih ne najde odgovora.

Tisto soboto grem res k Ani. Sediva ob jezeru in ji povem vse – o solzah, o občutku manjvrednosti, o tem, kako me Ivan nikoli ne zaščiti pred svojo mamo.

Ana me objame: »Veš kaj? Nisi sama. Tudi jaz sem to doživljala s Tomaževimi starši. Dokler nisem rekla dovolj.«

Ko se vrnem domov zvečer, je hiša tiha. Na mizi so ostanki kosila – Marijina potica in Jožev kompot. Ivan sedi sam v kuhinji.

»Mama je bila užaljena,« reče tiho.

»Jaz pa sem bila užaljena že leta!« mu odgovorim.

Pogleda me – prvič resno.

»Nisem vedel… Zakaj mi nisi prej povedala?«

Solze mi polzijo po licu: »Ker si nikoli nisi želel slišati.«

Tisti večer prvič spiva vsak na svoji strani postelje. V zraku visi tišina – težka kot svinec.

Naslednji vikend Marija pokliče Ivana: »Kje je Maja?«

Ivan reče: »Maja ima svoje življenje. In jaz tudi.«

V meni se nekaj premakne – prvič po letih začutim upanje.

A še vedno se sprašujem: Koliko žensk po Sloveniji živi tako kot jaz? Koliko nas še čaka na dovoljenje za lastno srečo?