Štiri leta podpore in eno vprašanje, ki je razbilo vse: Sem res samo denarnica za svojega moža?

»A res misliš, da sem jaz tu samo zato, da ti dajem denar?« je Igor zagrmel izza kuhinjske mize, kjer je že tretjo uro listal po telefonu. Njegove besede so me zadele kot klofuta. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih, roke pa so se mi začele tresti. Vse, kar sem želela, je bilo nekaj evrov za Timotejevo novo jakno. Zunaj je začelo deževati, v stanovanju pa je postalo nenadoma hladno in tiho.

Že štiri leta sem jaz tista, ki nosi domov plačo. Delam v lekarni v centru Ljubljane, vsak dan vstajam ob šestih, da pripravim zajtrk, oblečem sina in ga peljem v vrtec. Igor je bil nekoč poln načrtov – hotel je odpreti svojo mizarsko delavnico, a je po dveh neuspešnih poskusih obupal. Zdaj večino dni preživi doma, včasih gre na kakšno priložnostno delo, a denarja od tega še nisem videla. Vse stroške – najemnino za majhno stanovanje v Mostah, vrtec, hrano, celo njegove cigarete – pokrivam jaz.

Včasih sem si govorila, da bo bolje. Da je to le prehodno obdobje. Da bo Igor spet našel motivacijo. Toda danes, ko sem prvič po dolgem času zbrala pogum in ga prosila za pomoč – ne zase, ampak za najinega sina – sem naletela na zid.

»Veš kaj, Tanja? Če ti ni prav, pač pojdi! Saj nisi edina ženska na svetu!« je rekel in se niti ni ozrl name. Njegov glas je bil hladen, skoraj tuj. V tistem trenutku sem se počutila kot senca v lastnem domu.

Spomnim se časov, ko sva bila še zaljubljena. Ko sva skupaj hodila na Rožnik in sanjala o hiši z vrtom. Ko sva se smejala ob kavi v stari kuhinji mojih staršev v Šiški. Kje je izginil tisti Igor? Kje sem izginila jaz?

Moja mama mi vedno pravi: »Tanja, ženska mora biti močna. Ampak tudi močna ženska ima pravico do pomoči.« Nikoli nisem hotela biti tista, ki jamra ali se pritožuje. Vedno sem verjela v partnerstvo. A zdaj se mi zdi, da sem sama v tem boju.

Zvečer sem sedela na kavču in gledala Timoteja, kako spi. Njegove male roke so bile stisnjene v pest, obrazek pa miren. Počutila sem se krivo – ali mu res lahko dam vse, kar potrebuje? Ali mu lahko dam srečno družino?

Naslednji dan sem šla v službo z rdečimi očmi. Moja sodelavka Petra me je vprašala: »Tanja, si v redu?« Samo skomignila sem z rameni. Nisem mogla govoriti o tem. V lekarni vsak dan poslušam zgodbe ljudi – o boleznih, izgubah, upanju. A svojo zgodbo skrivam globoko v sebi.

Popoldne me je poklicala mama: »Pridi na kosilo v nedeljo. Prinesi Timoteja.« Vedno ve, kdaj potrebujem podporo. Ko sem ji omenila Igorja in najin prepir, je samo tiho vzdihnila: »Veš, Tanja… Tvoj oče ni bil popoln. Ampak nikoli me ni pustil samo s težavami.«

V nedeljo smo sedeli za mizo pri starših. Moj oče je Timoteju pokazal, kako sestaviti modelček letala iz lesa. Mama me je pogledala naravnost v oči: »Tanja, če si nesrečna… ni sramota začeti znova.«

Tisto noč sem dolgo razmišljala. Igor je prišel domov pozno in dišal po pivu. Ni rekel ničesar. Samo legel je na kavč in zaspal z vklopljeno televizijo.

Naslednje jutro sem mu pustila listek: »Igor, morava se pogovoriti.« Ko sem prišla domov iz službe, ga ni bilo. Poklicala sem ga – ni dvignil. Zvečer mi je poslal sporočilo: »Ne kompliciraj.«

V meni se je nekaj zlomilo. Prvič po dolgem času sem pomislila na ločitev. Kako bi bilo živeti sama s Timotejem? Bi zmogla? Bi bila srečnejša?

V službi sem začela iskati dodatne ure – potrebovala bom več denarja, če ostanem sama. Petra mi je ponudila pomoč: »Če rabiš varstvo za Timoteja ali karkoli… samo povej.« Prijateljice so mi pisale: »Tanja, nisi sama.«

A najbolj me boli to, da Igor sploh ne opazi moje bolečine. Da mu ni mar za trud, ki ga vlagam vsak dan.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Vprašala sem se: ali res želim tako živeti še naslednjih deset let? Ali naj čakam na čudež ali vzamem življenje v svoje roke?

Ko sem naslednjič pogledala Igorja – ne več kot moža, ampak kot tujca – sem vedela odgovor.

»Ali res ženska v Sloveniji še vedno velja samo toliko kot njena denarnica? Ali si upamo zahtevati več – zase in za svoje otroke? Kaj bi ve naredile na mojem mestu?«