Ko je moj mož odnesel vso hrano svoji mami – slovenska družinska drama iz notranjosti

»A si ti resen, Aleš?« sem siknila skozi zobe, ko sem odprla hladilnik in zagledala samo še prazne police. Včeraj sem do polnoči kuhala golaž, spekla potico in pripravila solato za ves teden. Danes pa – nič. Samo nekaj jajc in stara gorčica. Slišala sem škripanje vhodnih vrat in Alešev glas: »Mami je slabo. Saj razumeš, ne?«

Nisem odgovorila. Samo stala sem tam, s tresočimi rokami in občutkom, kot da mi je nekdo izpulil tla pod nogami. Najina hči, Tjaša, je prišla v kuhinjo in me vprašala: »Mami, kje je zajtrk?«

»Danes ga ni, srček,« sem rekla tiho in jo objela. V meni se je nabiral bes. Ne samo zaradi hrane – zaradi vsega. Zaradi let tihega požiranja krivic, zaradi Aleševe navezanosti na svojo mamo, zaradi tega občutka, da sem vedno na drugem mestu.

Ko se je Aleš vrnil v kuhinjo, sem ga pogledala naravnost v oči: »Zakaj nisi vprašal? Zakaj vedno najprej pomisliš na svojo mamo? Kaj pa midve s Tjašo?«

Zavzdihnil je in se usedel za mizo. »Mami je sama. Saj veš, kako težko ji je odkar je oče umrl. Ti si močna, ti boš že zmogla.«

Močna? Bila sem utrujena. Utrujena od tega, da moram biti vedno močna. Da moram biti tista, ki drži vse skupaj. Da moram razumeti vse – njega, njegovo mamo, celo sosede, ki so mi vsak dan govorile: »Saj imaš srečo, da imaš takega moža.«

Tisto popoldne sem šla k sosedi Mariji po nekaj jajc. Marija me je pogledala s tistim pogledom, ki pove več kot besede: »Spet ti je kaj naredil?«

»Vso hrano je odnesel svoji mami,« sem priznala.

Marija je zavila z očmi: »A ti si res svetnica. Jaz bi ga že zdavnaj postavila na svoje mesto.«

Vrnila sem se domov in v mislih premlevala njene besede. Svetnica? Ne počutim se tako. Počutim se kot senca same sebe.

Zvečer je Aleš sedel pred televizijo in gledal poročila. Jaz pa sem sedela v kuhinji in gledala v prazno skledo. V meni se je nekaj premaknilo. Spomnila sem se vseh tistih trenutkov, ko sem bila sama z bolno Tjašo, ker je moral Aleš k mami. Spomnila sem se vseh nedeljskih kosil pri tašči, kjer sem bila vedno tista »ta druga«, tista »ki ni dovolj dobra za njenega sina«.

Naslednje jutro sem vstala prej kot običajno. Pripravila sem zajtrk iz tistega malega, kar je ostalo – jajca na oko za Tjašo in skodelico čaja zase. Ko se je Aleš prikazal v kuhinji, sem mu rekla: »Danes grem jaz k svoji mami.«

Presenečeno me je pogledal: »Kaj pa kosilo?«

»Ne bo ga. Danes ga pripravi sam ali pa pojdi k svoji mami.«

Tjaša me je objela in rekla: »Mami, jaz grem s tabo.«

Tisti dan sva s Tjašo preživeli pri moji mami v Škofji Loki. Prvič po dolgem času sem se počutila svobodno. Moja mama me je poslušala brez obsojanja. Ko sem ji povedala, kaj se dogaja, me je samo stisnila k sebi: »Ne dovoli si več tega.«

Ko sva se zvečer vrnili domov, je bil Aleš še vedno užaljen. Ni rekel ničesar. Samo gledal me je s tistim pogledom, ki ga poznam že leta – kot da sem jaz kriva za vse.

Naslednje dni so bile napete. Aleš ni govoril z mano več kot nujno potrebno. Njegova mama me je klicala in mi očitala: »Kako si lahko tako sebična? Saj veš, da Aleš potrebuje svojo družino!«

»Jaz sem njegova družina!« sem ji prvič v življenju rekla naravnost.

Po tem pogovoru sem prvič začutila olajšanje. Kot bi z mene padla težka odeja.

Aleš pa ni odnehal. Nekega večera mi je rekel: »Če ti ni prav, lahko greš.«

Pogledala sem ga in prvič nisem začutila strahu. Samo mir.

»Mogoče pa res grem.«

Tisto noč nisem spala. Premlevala sem vse – najino preteklost, obljube, ki sva si jih dala na poroki v cerkvi v Polhovem Gradcu, vse žrtve, ki sem jih naredila za to družino.

Zjutraj sem spakirala nekaj stvari zase in za Tjašo ter odšla k mami.

Aleš me ni ustavil.

Pri mami sva ostali teden dni. V tem času me je poklicala tudi tašča in mi rekla: »Aleš je čisto izgubljen brez tebe.«

»Mogoče bo zdaj razumel, kaj pomeni biti sam.«

Po tednu dni me je Aleš poklical: »Pogrešam vaju. Oprosti.«

Srečali smo se v parku pod gradom Tivoli. Pogovorili smo se dolgo in odkrito – prvič po letih sva si povedala vse: kako jaz čutim pritisk njegove mame, kako on čuti odgovornost do nje.

Dogovorila sva se za pravila – da bova najprej midva družina in šele potem vsi drugi.

Ni bilo lahko začeti znova. Še danes so dnevi, ko se stari vzorci vračajo. A zdaj znam reči ne.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi v senci svojih tašč? Koliko nas še vedno molči in trpi? Kdaj bomo končno postavile sebe na prvo mesto?