Tašča mi je vzela vse – celo čajnik: Moja borba za lastno življenje

»Ne, Marjeta, tega čajnika pa res ne potrebuješ. Saj imaš mojega!« je zvenel njen glas, oster kot rezilo, ko sem v kuhinji previdno prijela za ročaj starega emajliranega čajnika. Bila je nedelja popoldne, v stanovanju na Viču je dišalo po pečenki, a meni je v želodcu ležal kamen.

Moja tašča, gospa Silva, je bila vedno tista, ki je imela zadnjo besedo. Že prvi dan po poroki z Matjažem sem vedela, da bo življenje z njo pod isto streho vse prej kot mirno. »Pri nas se dela tako,« je rekla, ko sem želela obesiti slike v dnevni sobi. »Pri nas se kava pije ob treh, ne ob dveh.« In tako naprej. Njene besede so bile kot drobne igle, ki so mi vsak dan znova prebadale samozavest.

Matjaž je bil med dvema ognjema. »Prosim te, Marjeta, saj veš, da je mama taka. Ne jemlji si k srcu,« mi je šepetal ponoči, ko sem jokala v blazino. A kako naj ne bi? Ko sem želela kupiti novo posteljnino, mi je rekla: »To je potrata denarja! Moja stara je še čisto dobra.« Ko sem hotela pripraviti večerjo po svojem okusu, me je prekinila: »Pri nas se ne je bučkine juhe.«

Vsak moj poskus samostojnosti je bil zadušen v kali. Ko sem predlagala, da bi se preselila v najino stanovanje – majhno garsonjero v Šiški, ki sva jo dobila od mojih staršev – je Matjaž zamahnil z roko: »Saj bo bolje. Mama bo že nehala.« A ni nehala. Nasprotno – začela je jemati stvari iz najinega življenja. Najprej so izginile moje najljubše skodelice. Potem odeja iz otroštva. Nazadnje še čajnik, ki mi ga je podarila babica.

»Zakaj to delaš?« sem jo vprašala nekega večera, ko sva ostali sami v kuhinji. »Zakaj mi jemlješ stvari?«

Pogledala me je s tistim hladnim pogledom, ki ga nikoli ne bom pozabila. »Ker nisi še ničesar dokazala. To ni tvoj dom. Še nisi del te družine.«

V meni se je nekaj zlomilo. Šla sem v sobo in prvič v življenju začela pakirati kovček – ne za počitnice, ampak za pobeg. Matjaž me je našel sredi noči, ko sem tiho zlagala obleke.

»Marjeta, prosim… Ne odhajaj. Saj veš, da te imam rad.«

»Ampak ona me uničuje!« sem zajokala. »Vsak dan mi vzame nekaj več – stvari, prostor, dostojanstvo… Kdaj bo dovolj? Kdaj boš ti rekel dovolj?«

Matjaž je molčal. Njegova tišina me je bolela bolj kot vse besede njegove matere.

Naslednje jutro sem šla v službo z rdečimi očmi in praznim srcem. Moja sodelavka Petra me je vprašala: »Kaj pa ti je?« In prvič sem povedala resnico: »Moja tašča mi jemlje vse – celo čajnik.« Petra se je zasmejala, a potem videla solze v mojih očeh in me objela.

»Marjeta, to ni normalno. Postavi mejo!«

Tisto popoldne sem šla domov odločena, da bom naredila konec temu peklu. Ko sem odprla vrata stanovanja, sem zagledala Silvo, kako brska po moji torbici.

»Kaj pa počnete?!« sem zavpila.

»Samo preverjam, če imaš kakšne račune za nepotrebne nakupe!«

Takrat sem eksplodirala. »Dovolj imam! To ni več vaš dom! To je najin dom! In če vam ni prav – pojdite!«

Silva je ostrmela. Matjaž je pritekel iz dnevne sobe in naju gledal kot prestrašen otrok.

»Marjeta…«

»Ne! Dovolj! Ali gre ona ali grem jaz!«

V tistem trenutku sem prvič videla strah v Silvinih očeh. Nič ni rekla – samo vzela svoj plašč in odšla ven v dež.

Tisto noč nisem spala. Matjaž je sedel na robu postelje in gledal v tla.

»Nisem vedel… Nisem si upal…«

»Zdaj veš.«

Naslednje dni je bilo stanovanje tiho kot nikoli prej. Silva se ni vrnila. Matjaž jo je poklical in ji rekel, da morava biti sama – da morava najti svoj način življenja.

Počasi sem začela dihati s polnimi pljuči. Kupila sem si nov čajnik – rdečega z belimi pikami. Vsakič ko zavre voda, se spomnim na svojo zmago.

A brazgotine ostajajo. Družinska kosila so napeta; Silva me gleda skozi oči kot skozi ledeno steklo. Včasih ponoči še vedno sanjam njen glas: »To ni tvoj dom.«

Ampak zdaj vem: moj dom je tam, kjer postavim svoje meje.

Se kdaj res lahko osvobodimo spon preteklosti? Ali pa nas bodo vedno lovile sence tistih, ki nam ne dovolijo dihati?