Nikoli nisem razumela, zakaj mama kuha za mojega moža: Ena noč je razkrila resnico
»Spet si pozna, Tjaša,« je mama zavzdihnila, ko sem stopila skozi vrata. V kuhinji je dišalo po pečenki in sveže pečenem kruhu, a jaz sem čutila le težo v prsih. »Samo še malo, da bo večerja gotova. Blaž je že lačen.« Njene besede so me zarezale globlje, kot bi si želela priznati.
Včasih sem sanjala o življenju v Ljubljani, o pisanju knjig in dolgih potovanjih. A zdaj sem bila ujeta v majhnem stanovanju v Domžalah, kjer sem vsak dan gledala, kako se moja mama in moj mož pogovarjata ob kavi, kot da sem jaz le senca v ozadju. Mama je vedno znala pripraviti najboljšo govejo juho in potico, a zadnje mesece je kuhala izključno za Blaža. Zame ni bilo več prostora niti v kuhinji niti v njenem srcu.
»Zakaj vedno kuhaš samo zanj?« sem ji nekoč zabrusila. »Saj sem jaz tvoja hči!«
Mama me je pogledala s tistim njenim tihim pogledom, ki ga nisem znala razbrati. »Saj veš, da ga imaš rada. In on ima rad domačo hrano.«
A v meni je vrelo. Po službi sem se vračala domov vedno kasneje, izogibala sem se večerjam in pogovorom. Blaž je bil vedno bolj zadovoljen, vedno bolj nasmejan, ko je mama prinesla na mizo še eno skledo njene slavne jota. Jaz pa sem se počutila kot tujec v lastnem domu.
Nekega petka sem se odločila, da grem na pijačo s sodelavko Petro. »Tjaša, ti si preveč dobra za vse to,« mi je rekla med požirkom vina. »Zakaj pa ne greš kam za vikend? Sama?«
Zasmejala sem se, a v meni je nekaj počilo. Ko sem se tisto noč vračala domov, sem opazila, da so luči še vedno prižgane. Bilo je že skoraj polnoč. Tiho sem odklenila vrata in obstala na hodniku.
Iz kuhinje sta prihajala tihi smeh in šepetanje. Prikradla sem se bližje in skozi priprta vrata zagledala mamo in Blaža, kako sedita drug ob drugem pri mizi. Njegova roka je počivala na njeni dlani.
»Veš, Marija, brez tebe bi mi bilo veliko težje. Tjaša je zadnje čase tako odsotna…«
Mama ga je nežno pobožala po roki. »Vem, Blaž. Včasih mislim, da te sploh ne vidi več.«
Srce mi je začelo razbijati. Nisem mogla verjeti svojim očem in ušesom. Vse tiste večerje, vse tiste sklede juhe – niso bile namenjene meni ali družini, ampak Blažu. In zdaj sta sedela skupaj kot dva zaveznika proti meni.
Stopila sem v kuhinjo in vrata so glasno zaškripala. Oba sta trznila.
»Kaj pa vidva tukaj?« sem komaj izdavila.
Mama je vstala in skušala ostati mirna: »Tjaša, samo pogovarjala sva se…«
Blaž pa je pogledal stran: »Tjaša, prosim… Saj ni tako, kot misliš.«
A jaz nisem mogla več poslušati izgovorov. »Ne morem verjeti! Vsa ta leta… Mama, ti si me izrinila iz lastnega življenja! In ti, Blaž…«
Solze so mi polzele po licih. Mama je stopila k meni in me skušala objeti, a sem jo odrinila.
»Zakaj? Zakaj si to naredila?«
Mama je zadrhtela: »Tjaša… Ko si bila majhna, si bila ves moj svet. Potem pa si odrasla in odšla po svoje. Blaž je ostal… Bil je edini, ki me je poslušal.«
Blaž je tiho dodal: »Nisem hotel ničesar pokvariti. Samo… Samota je huda stvar.«
V tistem trenutku sem razumela – nista me izdala zaradi ljubezni ali strasti, ampak zaradi praznine, ki jo je pustil moj odhod iz družinskega kroga. Mama ni znala biti sama in Blaž ni znal biti brez topline domače kuhinje.
Tisto noč nisem spala. Sedela sem na balkonu in gledala v prazno ulico pod sabo. V glavi so mi odmevale mamine besede: »Brez tebe bi mi bilo veliko težje.«
Naslednji dan sem spakirala nekaj stvari in poklicala Petro: »Greva v hribe?«
Na poti do Kamniške Bistrice sem razmišljala o tem, kako pogosto ženske v Sloveniji ostanemo ujete med pričakovanji družine in lastnimi željami po svobodi. Koliko nas živi življenje drugih ljudi – možev, mater – namesto svojega?
Ko sva s Petro sedeli na vrhu in gledali dolino pod nama, sem ji rekla: »Mogoče bom nekoč odpustila mami in Blažu. Ampak najprej moram najti sebe.«
Zdaj vem: čeprav me boli izguba doma in zaupanja, moram končno začeti živeti svoje življenje – ne tistega, ki ga drugi pričakujejo od mene.
Se tudi vi kdaj vprašate: koliko svojega življenja ste že prepustili drugim? In kdaj boste končno začeli živeti zase?