Ko se smeh spremeni v tišino: Moj sin, šala in resnica

»Nejc, to ni smešno!« sem skoraj zakričala, ko je v dnevni sobi, medtem ko sem jokala zaradi novice o očetovi bolezni, on z nasmeškom na obrazu rekel: »No, vsaj ne bo več tečnaril glede pospravljanja garaže.« V tistem trenutku sem začutila, kot da mi je nekdo izpulil srce. Vse, kar sem želela, je bilo, da bi me objel ali vsaj pokazal kanček sočutja. Namesto tega je v prostoru odmeval njegov smeh, ki je bil bolj boleč kot katerakoli beseda.

Nejc je moj edini sin. Vedno je bil poseben – bister, duhovit, a tudi zaprt vase. Ko je bil mlajši, je znal biti izjemno nežen, zdaj pa, pri sedemnajstih, ga skoraj ne prepoznam več. Njegov humor je postal obrambni zid, za katerim skriva vse, kar ga boli. Včasih se mi zdi, da ga sploh ne poznam več.

»Mama, saj veš, da dedek ni nikoli maral dramatiziranja. Če bi bil zdaj tukaj, bi rekel: ‚Ajde, Nejc, naredi kakšno foro!’« je še dodal in se usedel pred računalnik. Slišala sem tipkanje po tipkovnici in zadušen smeh iz slušalk. V meni pa je vrelo.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njegove besede in njegov smeh. Spraševala sem se: Je to res moj sin? Sem ga vzgojila v nekoga brez empatije? Ali pa je to le njegov način spopadanja s težkimi čustvi? V mislih sem preigravala vse trenutke iz njegovega otroštva – kako sva skupaj brala pravljice, kako me je objel, ko sem bila žalostna zaradi službe v šoli. Kje sem ga izgubila?

Naslednje jutro sem poskušala začeti pogovor. »Nejc, lahko govoriva?« sem vprašala med zajtrkom. Ni me pogledal. »A bo spet drama?« je zamomljal in si nalil mleko v skodelico.

»Ni drama. Samo… zanima me, zakaj se vedno šališ, ko so stvari resne? Saj veš, da me boli zaradi dedka.«

Zavzdihnil je in pogledal stran. »Mama, če bom začel jokat zraven tebe, boš še bolj žalostna. Če pa rečem kaj smešnega… mogoče ti bo lažje.«

Za trenutek sem obmolknila. Nikoli nisem pomislila na to možnost. Morda res misli, da mi pomaga? A vseeno – njegov način me je bolel.

Popoldne je prišla na obisk moja sestra Petra. Ko sem ji povedala za Nejca in njegove šale, je zavila z očmi: »Ah, to so ti mladi danes! Saj veš, kako je bilo pri nas doma – čustev nismo kazali. Mogoče si mu ti preveč popuščala.«

Njene besede so me zadele kot klofuta. Sem res preveč popuščala? Sem bila premehka? Ali pa je problem v tem, da smo v naši družini vedno skrivali čustva za šalami in ironijo?

Tisti večer sem sedela sama v kuhinji in gledala stare slike. Na eni izmed njih sva z Nejcem na morju v Izoli – on ima v rokah napihljivo žogo in se smeji na ves glas. Tisti smeh je bil drugačen – iskren, otroški. Zdaj pa… zdaj je njegov smeh postal orožje.

Naslednji dan sem se odločila poiskati pomoč. Poklicala sem šolsko svetovalno delavko gospo Karmen in ji opisala situacijo.

»Gospa Mojca, veliko mladih danes uporablja humor kot obrambo pred bolečino. To ni nujno slabo – pomeni pa, da se ne znajo drugače izraziti. Poskusite ga vprašati, kako se res počuti pod vsemi temi šalami.«

Tiste besede so mi dale misliti. Ko je Nejc zvečer prišel iz fitnesa, sem ga ustavila na hodniku.

»Nejc… a si kdaj žalosten zaradi dedka?«

Za trenutek je obstal. Pogledal me je s tistimi svojimi modrimi očmi – tako podobnimi očetovim.

»Seveda sem žalosten! Ampak če začnem razmišljat o tem… me stisne v prsih in ne morem dihat. Lažje mi je rečt kakšno foro.«

Prvič po dolgem času sem ga razumela. Prijela sem ga za roko in ga stisnila k sebi.

»Veš, ni treba vedno biti močan ali zabaven. Tudi jaz ne znam vedno pokazat svojih čustev.«

Za hip sva oba molčala. Potem pa je tiho rekel: »Saj vem… Samo nočem bit šibek.«

V tistem trenutku sem dojela: Nejc ni brezčuten. Je le fant iz generacije, ki ji nihče ni pokazal, kako varno izraziti žalost ali strah. V naši družini smo vedno skrivali bolečino za šalami – od starega očeta do mene in zdaj do Nejca.

V naslednjih tednih sva se trudila več pogovarjati – brez šal in brez mask. Ni bilo lahko; včasih sva oba jokala ali bila tiho. A počasi sva gradila most med najinima svetovoma.

Ko smo imeli pogreb za očeta, je Nejc stal ob meni – brez šal in brez nasmeha. Držal me je za roko in prvič po dolgem času rekel: »Rad te imam, mama.«

Zdaj vem: ni pomembno, če se kdo odzove s smehom ali solzami – pomembno je le to, da smo drug ob drugem iskreni.

Včasih se še vedno vprašam: Ali znamo Slovenci sploh pokazati svoja čustva? Ali jih še vedno skrivamo za humorjem in ironijo? Kaj vi mislite – kako vi rešujete takšne trenutke v svojih družinah?