Kako je tašča uničila najino sanjsko potovanje: Zgodba o izgubljenih mejah in družinskih ranah

»Ne, ne bom več tiho!« sem skoraj zakričala, ko sem sredi hotelske sobe v Portorožu gledala Gregorja, ki je nemočno stal ob vratih. V ozadju sem slišala škripanje vrat kopalnice in v trenutku sem vedela, da naju posluša. Gospa Marija, njegova mama. Moja tašča. Ženska, ki je iz najinega prvega skupnega dopusta naredila pekel na zemlji.

Vse se je začelo nekaj mesecev prej, ko sva z Gregorjem načrtovala najin prvi pravi oddih po poroki. Sanjala sva o miru, dolgih sprehodih ob morju in večerih ob kozarcu vina. »Samo midva, brez skrbi, brez službe, brez vseh,« sem mu rekla in Gregor se je nasmehnil. Takrat še nisem vedela, da bo to le še ena od mojih neuresničenih želja.

Nekega večera je zazvonil telefon. »Mami pravi, da bi tudi ona šla na morje. Pravi, da že dolgo ni bila nikjer in da bi ji družba prav prišla,« je previdno začel Gregor. V meni je nekaj zbodlo. »Ampak Gregor… to naj bi bil najin dopust.«

»Saj veš, kako je odkar je oče umrl… Je osamljena. Samo za nekaj dni,« je vztrajal. Vdano sem prikimala, čeprav sem v sebi kričala.

Tako smo se znašli v majhni hotelski sobi s pogledom na parkirišče namesto na morje. Gospa Marija je že prvi večer prevzela nadzor: »Jaz bom spala pri oknu, ker ponoči rada gledam ven. Vi pa se stisnita tam zraven radiatorja.« Gregor ni rekel ničesar. Samo pogledal me je s tistim prosečim pogledom: »Prosim, potrpi.«

Vsako jutro je vstala ob šestih in začela ropotati po sobi. »Kdo bo pa šel po kruh? Tukaj ni ničesar za jest!« Gregor je skočil iz postelje in stekel v trgovino. Jaz sem ostala sama z njo.

»Veš, Ana, moj sin ni navajen take hrane. On ima rad domače stvari. Ti sploh znaš speči potico?« me je vprašala z ledenim glasom.

»Seveda znam, gospa Marija,« sem odvrnila in poskušala ostati mirna.

»No, potem pa boš enkrat spekla zame. Saj veš, kako pravijo – ljubezen gre skozi želodec.«

Vsak dan je našla razlog za pritoževanje: »Zakaj si tako tiha? Zakaj si tako glasna? Zakaj si oblečena tako svetlo? Zakaj nisi bolj urejena? Gregorju bi bolj pristajala kakšna druga žena.«

Gregor je bil vedno nekje vmes – med mano in njo. Ko sem mu poskušala povedati, kako se počutim, je samo zamahnil z roko: »Saj veš, kakšna je. Saj bo minilo.«

Nekega popoldneva sva šli sami na sprehod ob obali. Morje je bilo mirno, nebo brez oblačka. »Veš, Ana, jaz sem celo življenje skrbela za svojo družino. Vse sem žrtvovala za Gregorja. Zdaj pa imam občutek, da mi ga jemlješ.«

Zastala sem sredi poti in jo pogledala v oči: »Gospa Marija, jaz ga ne jemljem nikomur. Samo želim si malo miru z možem.«

»Mir? Mir boš imela takrat, ko boš sama! Družina pomeni žrtvovanje!«

Tiste noči nisem mogla spati. Gregor je spal kot dojenček, jaz pa sem tiho jokala v blazino. Počutila sem se kot tujec v lastnem življenju.

Naslednji dan smo šli na izlet v Piran. Med vožnjo je gospa Marija nenehno komentirala: »Pazi na ovinke! Gregor ne mara hitre vožnje! Ana, zakaj si tako tiha? Si užaljena? Saj veš, da se vse dela za družino.«

V Piranu sem končno zbrala pogum in Gregorju rekla: »Ali lahko greva za eno uro sama na kavo?«

Gospa Marija se je skoraj razjokala: »A me boste pustila samo? Kaj pa če mi kaj postane? Saj veste, da imam težave s srcem!«

Gregor me je pogledal in rekel: »Ana, mogoče res ni pravi trenutek… Saj bo še priložnost.«

Takrat sem prvič začutila pravo jezo do njega. Ne do nje – do njega! Zakaj me ne zaščiti? Zakaj vedno izbere njo?

Zvečer sem sedela na balkonu in gledala luči Portoroža. Prikradel se mi je Gregor.

»Ana… Saj veš, da te imam rad. Ampak mami nima nikogar drugega.«

»In jaz? Jaz pa imam samo tebe!« sem mu zašepetala.

Nič ni rekel. Samo objel me je.

Ko smo se vrnili domov, sem bila bolj utrujena kot po najbolj napornem tednu v službi. V meni so ostale besede, ki jih nisem izrekla – strah pred tem, da bom izgubila sebe zaradi tujih pričakovanj.

Danes mineva leto dni od tistega dopusta. Še vedno čutim tisti vozel v želodcu vsakič, ko vidim taščo ali ko Gregor omeni novo skupno potovanje.

Včasih se vprašam – ali smo Slovenci res tako navezani na družino, da pozabimo nase? Kje so meje med spoštovanjem in samouničenjem? In ali bom kdaj dovolj pogumna, da rečem: »Dovolj!«?