Ko ljubezen postane račun: Življenje med dolžnostjo in razočaranjem

»Ne moreš kar tako spet zamuditi s položnicami, Maja!« je zagrmel Jure iz kuhinje, medtem ko sem v naročju zibala najino hčerko Evo, ki je neutolažljivo jokala. Njegov glas je bil oster kot nož, v njem pa ni bilo niti kančka razumevanja. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izginila – ali pa vsaj za trenutek pozabila na vse skrbi, ki so me dušile že mesece.

Včasih sem verjela, da je ljubezen dovolj. Da bova skupaj zmogla vse, čeprav nimava veliko. Ko sva se z Juretom spoznala na študentski zabavi v Ljubljani, sem bila prepričana, da sva ustvarjena drug za drugega. On – ambiciozen, vedno nasmejan, poln načrtov. Jaz – tiha, a vztrajna, pripravljena na vse za tiste, ki jih imam rada. Skupaj sva sanjala o hiški na obrobju mesta, dveh otrocih in vikendih na morju pri njegovih starših v Izoli.

A življenje ni pravljica. Po rojstvu Eve so se začele težave. Jure je izgubil službo v gradbenem podjetju, jaz sem bila na porodniški. Prihranki so kopneli hitreje kot sneg v marcu. Vsak mesec sem štela kovance in upala, da bo dovolj za mleko in pleničke. Ko sem Juretu predlagala, naj gre začasno delat v tujino, me je pogledal kot izdajalko: »A ti bi me kar poslala stran? Saj veš, da ne morem pustiti tebe in male!«

Toda resnica je bila drugačna. Jure je vedno več časa preživel v gostilni pri Jožetu na vogalu. Domov je prihajal pozno, dišal po pivu in cigaretah. Včasih je bil tih in zamišljen, drugič pa je izbruhnil zaradi vsake malenkosti. »Saj nič ne narediš! Samo doma sediš in jamraš!« mi je očital tistega večera, ko sem ga prosila, naj pomaga pri kopanju Eve.

Moja mama mi je večkrat rekla: »Maja, ne pusti, da te pohodijo. Moraš postaviti meje.« A kako naj postavim meje človeku, ki ga ljubim? Kako naj zaščitim sebe in hčerko pred človekom, ki bi moral biti najin steber?

Nekega dne sem našla odprto ovojnico z rdečo oznako – opomin pred izvršbo za elektriko. Srce mi je padlo v hlače. V tistem trenutku sem vedela, da moram nekaj ukreniti. Poklicala sem svojo prijateljico Nino: »Nina, a imaš mogoče kakšno delo zame? Čistim lahko karkoli.«

Nina mi je priskrbela nekaj ur čiščenja v pisarni v centru Ljubljane. Vsak evro sem skrivala v stari škatli za čevlje pod posteljo. Ko sem prvič prinesla domov vrečko hrane iz trgovine, me je Jure pogledal z mešanico presenečenja in sramu: »A zdaj boš pa ti hranila družino?«

Tiste noči nisem spala. Eva je nemirno dihala ob meni, jaz pa sem gledala v strop in razmišljala o vseh trenutkih, ko sem požrla solze zaradi njega. Spomnila sem se na dan poroke v cerkvi sv. Jakoba – kako sva si obljubila zvestobo in podporo v dobrem in slabem. Kje je zdaj ta obljuba?

Konflikti so postajali vse hujši. Jure mi je očital, da ga ne spoštujem več, jaz pa sem mu očitala lenobo in brezbrižnost do družine. Nekega večera je vrgel krožnik ob steno: »Če ti ni prav, pa pojdi!«

Tisto noč sem prvič resno razmišljala o odhodu. A kam naj grem? Moja mama živi v majhnem stanovanju v Domžalah, komaj preživlja s svojo pokojnino. Prijatelji imajo svoje težave. Socialna služba? Samo še ena ponižanje več.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom in opazovala Evin nasmeh med igro s sosedovimi otroki. Pristopila je soseda Marjeta: »Maja, ti si tako močna. Ne vem, kako zmoreš.« Nasmehnila sem se ji skozi solze: »Včasih tudi sama ne vem.«

Tistega večera sem se odločila napisati pismo Juretu:

Dragi Jure,
Ne vem več, kako naprej. Ljubim te, a ne morem več živeti v strahu in negotovosti. Eva potrebuje oba starša – a predvsem potrebuje miren dom. Prosim te, poišči pomoč ali pa mi pusti oditi.
Maja

Pismo sem pustila na kuhinjski mizi in odšla spat k Evi. Zjutraj ga ni bilo več doma. Vrnil se je šele čez dva dni – trezen in tih kot še nikoli.

»Maja… oprosti mi. Ne vem več, kdo sem.«

Sedela sva dolgo v tišini. Prvič po dolgem času sem začutila kanček upanja – a tudi strah pred prihodnostjo.

Danes še vedno živiva skupaj. Jure obiskuje terapevta za odvisnosti in išče novo službo. Jaz čistim pisarne in občasno pomagam Nini v njeni trgovini z oblačili. Ni lahko – vsak dan štejem evre in vsak večer molim za moč.

A najbolj boli to, da se ljubezen včasih res zdi kot račun – nekaj, kar moraš vedno znova dokazovati in plačevati.

Se sploh še znamo pogovarjati brez očitkov? Kdaj smo začeli meriti vrednost človeka po tem, koliko denarja prinese domov?