Ko dom ni več dom: Zgodba o izgubljeni hčerki in razpadu družine

»Ne bom več živela v tej hiši, kjer se vsak dan počutim kot tujec!« je Nina zavpila in s tresočimi rokami zagrabila nahrbtnik. Stala sem na hodniku, oblečena v staro jopico, ki mi jo je mama spletla pred leti. Mož, Andrej, je nemočno stal ob vratih dnevne sobe. V zraku je visela napetost, ki je že mesece tiho razjedala našo družino.

Nina je bila vedno drugačna. Že kot otrok je spraševala, zakaj so stvari takšne, kot so. Zakaj moramo ob nedeljah k babici, če si želi ostati doma? Zakaj ne more imeti v sobi plakata skupine Tabu, če pa vsi njeni prijatelji lahko? Ko je končala gimnazijo v Ljubljani z odličnim uspehom, sva bila z Andrejem ponosna. Prva v družini, ki bo šla na fakulteto! Vendar sva pričakovala, da bo ostala doma, vsaj dokler si ne najde službe ali partnerja.

Toda Nina je imela drugačne načrte. Želela si je samostojnosti. »Vsi moji sošolci gredo v študentske domove ali si delijo stanovanja! Zakaj bi morala jaz ostati doma in vsak večer poslušati vaše prepire glede položnic?« mi je nekoč zabrusila. Priznati moram, da me je zabolelo. Saj nisva bila popolna starša, a trudila sva se po svojih najboljših močeh.

Ko je Nina začela študirati na Filozofski fakulteti, so se stvari še bolj zapletle. Stanovanj v Ljubljani ni bilo na pretek, cene pa so bile vrtoglave. »Mama, ne morem več! V domu sem na čakalni listi že tri mesece, najemnine pa so 500 evrov za sobo!« mi je potožila po telefonu. Andrej je bil neomajen: »Naj ostane doma! Saj ima vse! Zakaj bi metala denar skozi okno?«

A Nina ni popustila. S prijateljico Katjo sta našli majhno sobico v Šiški. Bila sem tam le enkrat – stene so bile tanke kot papir, iz kuhinje je smrdelo po zažganem olju, a Nina je bila srečna. »Vsaj tukaj sem lahko to, kar sem!« mi je rekla in me objela. Prvič po dolgem času sem začutila toplino med nama.

Toda Andrej ni mogel sprejeti njene odločitve. »To ni življenje! Naj pride domov!« je vztrajal. Vsak večer sva se prepirala. »Zakaj ji ne pustiš dihati? Saj ni več otrok!« sem mu očitala. On pa: »Če ji zdaj popustiva, bo mislila, da lahko dela kar hoče!«

Nina se je vedno bolj oddaljevala. Redko se je oglasila doma. Ko pa je prišla, je bilo vse narobe – od tega, kako kuham kosilo do tega, kako zlagam perilo. Nekega večera sem jo vprašala: »Nina, zakaj si tako hladna do naju? Saj sva tvoja starša.« Pogledala me je s tistim odraslim pogledom, ki ga prej nisem poznala: »Mama, vi ne razumete. Ne gre za to, da vas ne bi imela rada. Ampak nočem biti več odvisna od vas. Nočem se počutiti kot klošarka samo zato, ker nimam svojega prostora.«

Takrat sem prvič začutila pravo bolečino izgube. Ne zato, ker bi Nina odšla – ampak ker sem dojela, da ji nisva znala dati tistega občutka varnosti in sprejetosti, ki ga je iskala. Andrej pa je postajal vse bolj zagrenjen. »Vse mlade danes samo razvajamo! Mi smo morali delati že pri šestnajstih!«

Nekega dne me je poklicala Nujna pomoč – Nina je imela napad tesnobe na avtobusu. Ko sem prišla v bolnišnico, me ni hotela pogledati v oči. »Mama, prosim te… Samo poslušaj me enkrat.« Usedli sva se na klop pred urgenco.

»Vem, da ti in oče mislite, da sem nehvaležna. Ampak veš, kako je živeti v mestu, kjer si nihče ne more privoščiti stanovanja? Vsak dan gledam oglase in vem, da si nikoli ne bom mogla kupiti svojega doma. Vse življenje bom najemnica ali pa bom morala prositi vas za pomoč. Nočem tega! Hočem biti samostojna! Hočem imeti pravico do svojega prostora tako kot vi!«

Solze so mi polzele po licih. Prvič sem razumela njeno stisko – ne gre samo za mladostniško uporništvo ali željo po svobodi. Gre za to, da mladi danes nimajo možnosti ustvariti svojega doma tako kot smo ga imeli mi.

Ko sem prišla domov, sem Andreju povedala vse. Zlomil se je: »Saj veš… Tudi jaz bi rad bil boljši oče. Ampak bojim se zanjo.«

Nina se je počasi pobrala. S Katjo sta našli boljšo sobo v Mostah in začeli delati preko študenta v knjižnici. Domov prihaja redko – a kadar pride, prinese s sabo novo zrelost in toplino.

Danes sedim sama v kuhinji in gledam skozi okno na prazno dvorišče. Sprašujem se: Ali smo kot družba res tako nemočni pred stanovanjsko stisko mladih? Ali smo starši pripravljeni poslušati njihove strahove ali jih raje silimo v stare vzorce? In predvsem – ali lahko kdaj znova postanemo družina?