Babi, oprosti, ker sem te pozabila

»Ivana, a veš, da tvoja babi že tri dni ni nič jedla?« Soseda Marija me je ustavila pred Mercatorjem, ko sem hitela z vrečko kruha in mleka v roki. Njen pogled je bil resen, skoraj obtožujoč. V tistem trenutku mi je srce padlo v želodec. »Kako to mislite? Saj sem ji včeraj poslala SMS, če kaj potrebuje!« sem zajecljala, čeprav sem vedela, da ji nisem poklicala že več kot teden dni.

V glavi so mi začeli švigati izgovori: služba v Ljubljani, otroka, ki ju komaj dohajam med šolo in treningi, mož Marko, ki je zadnje čase vedno bolj odsoten. Ampak noben izgovor ni mogel utišati krivde, ki me je preplavila. Babica Ana je bila vedno tista, ki me je kot deklico peljala na sladoled v park Tivoli, ki mi je šivala obleke za lutke in me učila peči potico. Zdaj pa sem jo pustila samo v tisti stari hiši na robu Šiške.

Ko sem stopila do njenega stanovanja, sem že na hodniku zavohala zatohlost. Vrata so bila odklenjena. »Babi?« sem poklicala. Tišina. V dnevni sobi je sedela na kavču, zavita v staro volneno odejo, oči so bile prazne. »Ivana? Si ti?« Njene roke so se tresle, ko sem ji prinesla kozarec vode. »Zakaj nisi prišla prej?«

V tistem trenutku sem se zlomila. Jokala sem kot otrok in ji obljubljala, da se bo vse spremenilo. A babica ni rekla ničesar več. Samo gledala me je s tistim pogledom, ki ga ne bom nikoli pozabila – mešanica razočaranja in tihe prošnje.

Tisto noč nisem spala. Marko je ležal poleg mene in gledal v telefon. »A boš še dolgo žalovala? Saj imaš vendar svojo družino zdaj,« je zamrmral. »Tudi babica je tvoja družina!« sem mu zabrusila nazaj. V meni se je nabirala jeza – na Marka, nase, na brata Mateja, ki se že mesece ni oglasil iz Kopra.

Naslednji dan sem poklicala brata. »Matej, babica ni jedla tri dni! Kdaj si jo nazadnje obiskal?« Na drugi strani tišina. »Ivana, saj veš… služba, otroci… Saj si ti bližje.« Skoraj sem zakričala: »Vedno ista pesem! Vsi imamo svoje življenje! Ampak babica nima nikogar več!« Prekinil je zvezo.

V službi sem bila z mislimi povsem drugje. Šefica me je poklicala na pogovor: »Ivana, zadnje čase si odsotna. Če ne zmoreš več, povej.« Skušala sem pojasniti, a besede so zvenele prazno. Kdo bo razumel žensko v srednjih letih, ki razpada med službo, družino in starajočo se babico?

Vsak dan po službi sem šla k babici. Prinesla sem ji juho, kruh in sadje. Včasih sva skupaj gledali stare slike – ona je pripovedovala o vojni, o dedku Francu, ki ga nisem nikoli poznala. A vedno znova se je pogovor končal pri tem, kako so otroci danes preveč zaposleni sami s sabo.

»Veš, Ivana, včasih smo živeli skupaj. Nihče ni bil sam. Zdaj pa… vsak za sebe.« Njene besede so me zadele globoko v srce.

Nekega večera sem našla babico na tleh kopalnice. Padla je in ni mogla vstati. Poklicala sem rešilca in preživela noč v čakalnici UKC-ja. Ko so mi zdravniki povedali, da bo morala v dom za ostarele, sem začutila olajšanje in hkrati grozljivo krivdo.

Marko me ni razumel: »Saj si naredila vse, kar si lahko.« Otroka sta bila tiho – nista razumela, zakaj mami joka vsak večer.

Ko smo babico peljali v dom v Mostah, me je držala za roko: »Ivana, ne pozabi name.« Obljubila sem ji vse na svetu – da bom prihajala vsak teden, da bo imela vse, kar potrebuje.

Prvi mesec sem res prihajala vsak vikend. Potem so prišle službene obveznosti, otroški rojstni dnevi, Markove zamere. Obiski so postali redkejši.

Nekega dne me je poklicala socialna delavka iz doma: »Gospa Ivana, vaša babica vas zelo pogreša.« Spet me je preplavila krivda.

Ko sem jo naslednjič obiskala, je bila še bolj krhka kot prej. »Ivana… a veš… včasih si bila moja punčka.«

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede in spomini na otroštvo – kako sva skupaj nabirali kostanj v Rožni dolini, kako mi je pela uspavanke.

Babica je umrla dva meseca kasneje. Na pogrebu nas je bilo le nekaj – jaz, Matej s svojo ženo in nekaj sosedov iz bloka.

Ko sem stala ob njenem grobu in gledala v mokro zemljo pod Golovcem, sem si želela samo eno: da bi lahko zavrtela čas nazaj.

Zdaj sedim sama v njeni prazni sobi in gledam stare fotografije. Sprašujem se: Zakaj smo dovolili, da nas življenje tako odtuji? Koliko babic in dedkov čaka na klic svojih vnukov? Bomo kdaj našli čas za tiste, ki so nas imeli najraje?