Moj mož je potoval v prvem razredu z mamo, mene in otroke pa pustil zadaj – Zgodba slovenske družine na letalu in onkraj njega

»Mami, zakaj pa ati ne gre z nami?« je vprašala Nika, ko sva s težavo rinili voziček s prtljago proti izhodu B na letališču Jožeta Pučnika. Luka je že sitno brcal sedež pred sabo, jaz pa sem se trudila ostati mirna. V tistem trenutku sem zagledala Tomaža, mojega moža, kako je skupaj s svojo mamo, gospo Marijo, samozavestno stopal proti vhodu za prvi razred. V rokah je držal dve veliki kavi iz avtomata, smehljal se je in niti pogledal ni proti nam.

»Ati ima druge karte,« sem tiho odgovorila Niki in upala, da ne bo spraševala naprej. A v sebi sem vrela. Kako je lahko? Kako lahko brez slabe vesti kupi sebi in svoji mami prvi razred, mene in otroke pa pusti v ekonomskem razredu? Saj nisem nevidna! Saj nisem le varuška in gospodinja!

Ko smo se končno vkrcali, sem sedela med otroki, ki sta se prepirala zaradi tablete in sendviča. Letalo je bilo polno, vroče in glasno. V mislih sem si predstavljala Tomaža in Marijo, kako jima stevardesa ponuja peneče vino in tople brisačke. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem sama uspavala otroke, ker je on imel »pomemben sestanek«. Vse tiste nedelje, ko sem kuhala kosilo za njegovo mamo, ki me je vedno znova opomnila, da »prava žena zna speči potico«. In zdaj tole.

Ko smo pristali v Amsterdamu, nas je Tomaž čakal pri izhodu. »A ste preživeli?« je vprašal z nasmeškom. Marija je že hitela pripovedovati o odličnem zajtrku na letalu. Nika ga je objela, jaz pa sem komaj zadrževala solze. »Lahko bi bil z nami,« sem mu šepnila. Pogledal me je kot da sem otročja. »Saj veš, mama ima težave s hrbtom. Prvi razred je bolj udoben.«

Tisti dan sem prvič začutila, da nekaj ni prav. Da nisem več jaz tista, ki odloča o svojem življenju. Da me mož vidi kot samoumevno. Da njegova mama vedno pride na prvo mesto.

Na počitnicah na Nizozemskem sem bila sama z otrokoma skoraj ves čas. Tomaž in Marija sta hodila po muzejih in kavarnah. Ko sem ga prosila za pomoč pri večerji ali kopanju otrok, je rekel: »Saj si rekla, da ti gre to dobro.«

Nekega večera sem sedela na balkonu apartmaja in gledala v dež. Luka je spal, Nika je brala knjigo. V meni se je nabiral obup. Poklicala sem svojo sestro Petro v Ljubljano.

»Ne morem več tako,« sem ji rekla.

»Zakaj mu to dovoliš?« me je vprašala.

»Ker… ker mislim, da bo bolje. Da bo opazil.«

»Ne bo opazil. Če mu ne poveš jasno.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Petine besede. Naslednje jutro sem Tomaža povabila na sprehod.

»Tomaž, pogovoriti se morava.«

Zavzdihnil je: »Spet nekaj ni prav? Saj smo na dopustu.«

»Ne gre za dopust. Gre za najin odnos. Ne morem več biti zadnja v tvojem življenju. Ne morem več gledati, kako vedno izbereš mamo pred mano in otroki.«

Zavrtel je z očmi: »Pretiravaš.«

»Ne pretiravam!« sem prvič povzdignila glas. »Hočem spoštovanje! Hočem partnerja! Hočem biti vidna!«

Za trenutek je utihnil. Potem pa: »Če ti ni prav, pa pojdi domov.«

Tisti trenutek se mi je sesul svet. A hkrati sem začutila olajšanje – končno sem izrekla resnico na glas.

Ko smo se vrnili domov v Ljubljano, sem začela razmišljati o ločitvi. Mama mi je rekla: »Premisli zaradi otrok.« Ampak ali naj otroci res odraščajo ob očetu, ki ne spoštuje njihove mame?

Tomaž mi je nekaj tednov po vrnitvi rekel: »Saj bo bolje. Saj veš, kako je z mojo mamo.«

A jaz nisem več verjela praznim obljubam.

Danes pišem to zgodbo iz majhnega stanovanja v Šiški. Otroka sta pri meni vsak drugi teden. Ni lahko – a prvič po dolgih letih diham s polnimi pljuči.

Včasih se vprašam: Koliko žensk še vedno tiho prenaša takšno poniževanje? Zakaj dovolimo, da nas lastni možje postavijo na zadnje mesto? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?