Tista noč, ko je hči potrkala na vrata: Kje smo zgrešili kot starši?

»Mami, odpusti mi, prosim …« je šepetala v temi, ko so kaplje dežja tolkle po oknu. Nisem vedela, ali sanjam ali resnično slišim glas svoje hčere, ki je pred petimi leti izginila brez sledu. Srce mi je razbijalo, roke so mi drhtele, ko sem odprla vrata. Tam je stala Ana, premočena do kože, v naročju pa je držala deklico s svetlimi kodri – mojo vnukinjo, za katero nisem vedela, da obstaja.

»Ana?« sem izdavila, a ona ni odgovorila. Samo položila je deklico na prag, me pogledala z očmi, polnimi bolečine in strahu, ter zašepetala: »Nimam druge izbire.« Nato je izginila v noč, kot senca, ki jo pogoltne tema.

V trenutku sem bila raztrgana med šokom, jezo in materinsko ljubeznijo. Vzela sem deklico v naročje – bila je topla, dišala je po dežju in otroštvu. »Vse bo v redu, mala moja,« sem ji zašepetala, čeprav sama nisem verjela v te besede.

Mož Jože je pritekel iz spalnice. »Kaj se dogaja? Kdo je to?« Njegov glas je bil prepojen s strahom in upanjem hkrati. Ko sem mu povedala, kdo stoji pred nama – oziroma kdo je pravkar odšel – se mu je obraz sesedel. »Ana …«

Tisto noč nisva spala. Sedela sva v kuhinji, deklica – po kasnejšem pogovoru z njo sem izvedela, da ji je ime Neža – pa je spala na kavču, zavita v mojo staro volneno odejo. Jože je molčal, jaz pa sem jokala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Nimam druge izbire.« Kaj se ji je zgodilo? Zakaj nama ni zaupala? Kje sva jo izgubila?

Naslednje jutro sem poklicala policijo. Povedali so mi le to, da bodo sprožili postopek in da naj skrbim za deklico. Socialna delavka gospa Novak me je obiskala še isti dan. »Gospa Marjeta, razumem vašo stisko. Za zdaj ostane Neža pri vas. Če se bo Ana oglasila ali če boste izvedeli kaj več, nas takoj obvestite.«

Tako se je začelo novo poglavje mojega življenja – življenje babice in nadomestne mame. Neža je bila tiha, prestrašena deklica. Prvih nekaj dni ni skoraj nič govorila. Vsak večer sem jo pokrila in ji pela uspavanko, ki sem jo nekoč pela Ani. Včasih sem imela občutek, da me gleda z istimi očmi kot njena mama tistega usodnega večera.

Jože se je trudil biti močan. Zjutraj je hodil v službo na občino, popoldne pa sva skupaj skrbela za Nežo. A ponoči sem ga večkrat našla v dnevni sobi, kako gleda skozi okno v dež in tiho joka. »Marjeta, kje sva jo izgubila? Kje sva zgrešila kot starša?« me je vprašal nekega večera.

Nisem imela odgovora. Spominjala sem se vseh tistih prepiranj z Ano v najstniških letih – kako sva jo silila v gimnazijo, čeprav si je želela na umetniško šolo; kako nisva razumela njenih tišin in izbruhov; kako sva vedno mislila, da veva bolje od nje. Ko je odšla od doma pri devetnajstih in pustila le pismo na mizi, sva bila prepričana, da se bo kmalu vrnila. Pa se ni.

Ljudje v vasi so začeli šepetati. »Ste slišali? Marjetina Ana se je vrnila … pa spet izginila!« V trgovini so me gledali s pomilovanjem ali radovednostjo. Nekateri so mi celo rekli: »Saj bo vse v redu.« A sama nisem verjela v tolažbe.

Neža je počasi začela govoriti. Nekega dne me je vprašala: »Babica, kje je moja mamica?« Zlagala sem ji: »Mamica te ima zelo rada in bo prišla ponjo.« A v sebi sem čutila krivdo – lagala sem otroku in nisem vedela, ali bo Ana sploh še kdaj prišla.

Nekega večera sem našla v Nežini torbici pismo. Pisalo je: »Draga Neža! Čeprav te moram pustiti pri babici in dedku, te imam neskončno rada. Prosim ju, naj ti povedo resnico o meni šele takrat, ko boš dovolj velika. Nikoli ne pozabi: nisi kriva ti.«

Pismo me je zlomilo. Jokala sem ure in ure. Jože me je objel in rekel: »Morava ji odpustiti.« A jaz nisem znala – ne Ani in ne sebi.

Meseci so minevali. Neža se je navadila na novo življenje – začela je hoditi v vrtec v sosednji vasi, našla prijateljice in počasi postajala bolj sproščena. A vsak večer me je pogledala z vprašanjem v očeh: »Bo mamica danes prišla?«

Nekega dne me je poklicala socialna delavka: »Gospa Marjeta, imamo nekaj informacij o Ani.« Srce mi je zastalo. Povedali so mi le to, da so jo videli v Ljubljani in da živi na robu preživetja. Ponudili so mi možnost stika prek pisem.

Dneve sem premlevala: naj ji pišem? Naj ji povem vse svoje bolečine in vprašanja? Ali naj ji samo napišem, da jo pogrešamo?

Na koncu sem napisala kratko pismo: »Draga Ana! Neža raste v čudovito deklico. Vsak dan mislim nate. Če si pripravljena, se oglasi. Odpustiti ni lahko – a upanje ostaja.«

Odgovora ni bilo dolgo časa. Potem pa nekega večera – spet deževnega – nekdo potrka na vrata. Neža skoči pokonci: »Mamica!«

Na pragu stoji Ana – shujšana, utrujena, a živa. Pogledava se v oči in vem: pot do odpuščanja bo dolga in težka.

A mogoče obstaja upanje za nov začetek?

Včasih se vprašam: ali lahko resnično odpustimo sebi in drugim? In ali lahko iz bolečine zraste nekaj lepega?