Tišina med nama: Zgodba mame iz Škofje Loke

»Ana, zakaj mi ne odgovarjaš?« sem šepetala v prazno, ko sem že petič tisti teden klicala svojo hčer. Telefon je zvonil v prazno, brez odziva, brez sporočila. V kuhinji je dišalo po sveže pečenem kruhu, a vonj me ni pomiril. Vse je bilo tiho, razen mojih misli, ki so kričale: »Kaj sem naredila narobe?«

Moja Ana, moja edinka, je bila vedno moj ponos. Odraščali sva sami, v majhnem stanovanju v Škofji Loki. Nikoli nisva imeli veliko, a imeli sva druga drugo. Ko je spoznala Mateja in se zaljubila, sem bila srečna zanjo. Ko sta se odločila preseliti na njegovo kmetijo v Poljansko dolino, sem jo podpirala – vsaj tako sem si govorila. A v resnici me je bilo strah. Strah, da jo bom izgubila.

Zadnje mesece pa je med nama zrasel zid. Najprej so bili pogovori krajši, potem redkejši. Vedno je bila utrujena ali pa je imela opravke na kmetiji. »Mami, zdaj res nimam časa, pokličem te kasneje,« mi je govorila. A kasneje ni nikoli prišlo.

Tistega deževnega petka sem se odločila: grem k njej. Nič več čakanja. Oblekla sem plašč in se usedla v avto. Dežne kaplje so tolkle po šipi, kot bi mi želele preprečiti pot. Cesta proti Poljanski dolini je bila ovinkasta in meglena. Srce mi je razbijalo.

Ko sem prispela do njihove hiše, me je presenetila tišina. Nobenega pasjega laježa, nobenega smeha otrok – čeprav sem upala, da bom nekoč babica. Potrkala sem na vrata. Dolgo ni bilo odziva. Končno jih je odprla Ana. Bila je bleda in shujšana, pod očmi so ji visele temne sence.

»Mami? Kaj delaš tukaj?« njen glas je bil tih, skoraj prestrašen.

»Prišla sem te pogledat. Skrbi me zate. Zakaj mi ne odgovarjaš?«

Pogledala me je s tistimi svojimi velikimi očmi, ki so bile zdaj polne solza. »Nisem mogla… Nisem vedela, kaj naj rečem.«

Vstopili sva v kuhinjo. Hiša je bila hladna in neurejena – kar ni bilo podobno moji Ani. Usedli sva se za mizo. Tišina med nama je bila težja od vseh besed.

»Ana, kaj se dogaja?« sem vprašala in ji prijela roko.

Zadrhtela je in pogledala stran. »Matej… ni več takšen kot prej.«

Srce mi je padlo v želodec. »Kaj misliš?«

»Vse odkar sva tu… Je drugačen. Ves čas dela na polju ali v hlevu. Ko pride domov, je utrujen in slabe volje. Včasih… včasih kriči name zaradi malenkosti.«

Začutila sem val besa in nemoči. »Ana, ali te… ali te Matej kdaj udari?«

Zamolčala je in pogledala skozi okno v dež. »Ne… Ne ravno… Ampak… Včasih me prime za roko tako močno, da me boli.«

Solze so mi polzele po licih. »Zakaj mi nisi povedala? Zakaj si vse to skrivala pred mano?«

»Ker si vedno govorila, da moram biti močna. Da moram potrpeti za družino.«

Zadelo me je kot udarec v prsa. Kolikokrat sem ji rekla: »V življenju ni lahko, Ana. Treba je potrpeti.« Kolikokrat sem sama stisnila zobe zaradi očeta, ki ga ni bilo nikoli doma? Sem ji s tem vzela pogum, da bi mi zaupala?

»Ana, oprosti mi… Nisem vedela… Nikoli nisem želela, da bi trpela.«

Zaslišali sva korake na hodniku. Matej je vstopil – visok, močan moški z blatnimi škornji in mrkim pogledom.

»Kaj pa ti tukaj?« me je vprašal brez pozdrava.

»Prišla sem obiskat svojo hčer.«

Pogledal je Ano in potem mene: »Tukaj imava dovolj dela brez tvojega vtikanja.«

Ana se je stisnila vase.

»Ana pride k meni za nekaj dni,« sem rekla odločno.

Matej se je zasmejal: »Kam boš pa šla? Saj nimaš kam.«

Pogledala sem Ano: »Ima kam. Vedno ima kam.«

Tisto noč sva spali skupaj v njeni otroški sobi – jaz na starem kavču, ona na postelji pod odejo iz otroštva. Sredi noči sem slišala njen tih jok.

Naslednje jutro sva spakirali nekaj njenih stvari in odšli brez besed. Matej naju ni niti pogledal.

Doma v Škofji Loki sva sedeli v tišini ob kavi. Ana je strmela skozi okno na deževno ulico.

»Mami… Kaj naj zdaj?«

Objela sem jo in ji šepnila: »Zdaj bova skupaj poiskali pomoč.«

Tisti dan sva poklicali svetovalnico za ženske v stiski in začeli novo poglavje – polno strahu in negotovosti, a tudi upanja.

Včasih ponoči še vedno poslušam tišino med nama in se sprašujem: Sem bila res dobra mama? Sem ji dala dovolj poguma ali preveč bremena? Kaj bi vi storili na mojem mestu?