Zavrnjena zaradi nosečnosti: Ko so me starši po desetih letih prosili za pomoč

»Ne moreš biti resna, Tjaša! Kaj si pa mislila? Da boš kar imela otroka in vse bo v redu?« Mamin glas je tresel stene naše dnevne sobe, oči so ji gorele od razočaranja in jeze. Oče je sedel na robu kavča, roke prekrižane, pogled uprt v tla. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka – občutka, da sem popolnoma sama, da sem razočarala ljudi, ki naj bi me imeli najraje.

Imela sem sedemnajst let in bila sem noseča z Nejcem, fantom iz sosednje vasi. Bila sva zaljubljena, a oba prestrašena. Ko sem staršema povedala, je bilo konec vsega. »Če misliš roditi tega otroka, potem nimaš več kaj iskati pod to streho,« je rekel oče in mi ni pogledal v oči. Mama je jokala, a ni rekla ničesar več. Tisto noč sem spakirala nekaj oblačil v nahrbtnik in odšla. Nejc me je čakal pred hišo v svojem starem cliotu. »Pridi k meni, bomo že nekako,« je rekel in me objel tako močno, kot da bi me hotel zaščititi pred vsem svetom.

Prvih nekaj mesecev je bilo peklenskih. Nejčeva mama, gospa Marija, naju je sprejela, a ni skrivala razočaranja. »Otroci ste še, kaj bosta pa zdaj?« je pogosto godrnjala. Včasih sem ponoči jokala v blazino, ker sem pogrešala svoj dom, mamin vonj po sivki in očetove šale pri večerji. A vrnitve ni bilo. Starši so mi poslali le en SMS: »Upava, da veš, kaj delaš.«

Ko se je rodila najina hči Lara, sem prvič po dolgem času začutila srečo. Bila je popolna – drobna pest otroških prstkov in vonj po novem življenju. Nejc je delal v bližnji tovarni, jaz sem končala srednjo šolo ob večerih in čistila prostore v občinski stavbi. Ni bilo lahko. Včasih nisva imela niti za plenice ali mleko. Spomnim se dneva, ko sem prodala svojo zlato verižico iz birme za nekaj evrov – samo da bi Lara imela vse potrebno.

Leta so minevala. Počasi sva si ustvarila dom – majhno stanovanje v bloku na obrobju Celja. Nejc je napredoval v službi, jaz sem dobila redno zaposlitev kot administratorka na občini. Lara je rasla v veselo deklico z velikimi rjavimi očmi. Vsak njen nasmeh mi je bil dokaz, da sem kljub vsemu izbrala prav.

Staršev nisem videla skoraj deset let. Včasih sem jih srečala na tržnici ali v trgovini – mama me je pogledala stran, oče se je delal, kot da me ne pozna. Bolelo je bolj kot karkoli drugega. Včasih sem ponoči sanjala o tem, da bi prišla domov in bi me sprejeli nazaj – a potem sem se zbudila v resničnost.

Nekega deževnega popoldneva pa se je vse spremenilo. Ravno sem kuhala večerjo, ko je zazvonil telefon. Na zaslonu je pisalo »mama«. Srce mi je začelo divje biti. Dvignila sem slušalko in zaslišala njen tresoč glas: »Tjaša… oče je bolan. Ima raka. Ne vem več, kaj naj naredim.«

V trenutku so se mi pred očmi zavrteli vsi spomini – otroštvo na domačem dvorišču, vonj po sveže pokošeni travi, očetov smeh… in potem tisti večer, ko so me izgnali. »Zakaj kličeš mene?« sem vprašala hladno, čeprav me je notranje trgalo na koščke.

»Ker nimam nikogar drugega… Prosim te…«

Nejc me je objel in rekel: »Pojdi k njima. Morda potrebuješ to bolj kot onadva.«

Naslednji dan sem šla domov prvič po desetih letih. Hiša je bila enaka kot nekoč – le bolj tiha in prazna. Oče je ležal na kavču, shujšan in siv. Ko me je zagledal, so mu po licu spolzele solze.

»Tjaša… oprosti mi… Bil sem prestrašen in ponosen… Nisem znal drugače.«

V meni se je prepletalo toliko čustev – jeza, žalost, olajšanje. Sedla sem k njemu in ga prijela za roko. »Tudi jaz sem bila prestrašena… Ampak Lara ti želi spoznati dedka.«

Tisti teden sem vsak dan hodila k njima – kuhala sem juhe, pomagala mami pri zdravilih in urejanju papirjev za bolniško. Lara je prvič videla babico in dedka; sprva zadržano, potem pa vedno bolj sproščeno.

Nekega večera sva z mamo sedeli v kuhinji ob čaju.

»Veš… vsak dan sem te pogrešala… Ampak nisem znala prositi odpuščanja.«

»Jaz pa nisem znala odpustiti…« sem tiho rekla.

Ko je oče umrl nekaj mesecev kasneje, sem jokala kot otrok. Mama me je objela tako močno kot nekoč in prvič po dolgih letih sem začutila toplino doma.

Danes živim naprej – z Nejcem in Laro ter mamo, ki prihaja na kosilo vsako nedeljo. Vem, da brazgotine ostanejo za vedno, a tudi ljubezen ima moč zdraviti.

Včasih se vprašam: Zakaj potrebujemo največje izgube, da spet najdemo pot drug do drugega? Bi lahko bilo drugače? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?