Srce matere močnejše od sodbe: Zgodba o Milici, trojčkih in boju za življenje

»Milica, če ne boš poslušala zdravnikov, lahko umreš. In kdo bo potem skrbel za otroke?« je zadrhtel glas moje mame odmeval po kuhinji, kjer sem sedela s skodelico kamiličnega čaja, ki se mi je tresla v rokah. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, kot bi hotela narava sama poudariti težo mojega bremena. V trebuhu sem čutila tri življenja – tri srca, ki so utripala z mojim. In vendar so mi zdravniki v Ljubljani rekli: »Vaše srce je prešibko. Če boste vztrajali pri vseh treh otrocih, tvegate svoje življenje in njihova.«

Nikoli si nisem mislila, da bom postavljena pred takšno odločitev. S Sašem sva si dolgo želela otrok. Po letih neuspešnih poskusov, solz in tihega upanja, so mi končno povedali, da sem noseča. Ko sem izvedela, da nosim trojčke, sem bila najprej presrečna – kot bi mi življenje hotelo nadoknaditi vse izgubljene sanje. A sreča je bila kratkotrajna.

»Milica, poslušaj jih. Če ne zaradi sebe, pa zaradi otrok!« je vztrajal Sašo tisti večer, ko sva sedela na kavču in gledala v prazno televizijo. »Ne moreva tvegati, da te izgubimo.«

»In kateremu otroku naj se odrečem? Kdo sem jaz, da odločam o tem, kdo bo živel in kdo ne?« sem mu šepnila skozi solze. V meni se je prepletal strah z občutkom krivde – ali sem sebična, ker si želim vse tri otroke? Ali pa sem pogumna?

Dnevi so minevali v negotovosti. Vsak obisk pri zdravniku je bil nova nočna mora. »Redukcija ploda je v vašem primeru najbolj smiselna,« je mirno rekel primarij Kovač na Ginekološki kliniki. Njegove besede so bile hladne, skoraj birokratske. »To ni nič nenavadnega pri večplodnih nosečnostih.«

A zame ni bilo nič običajnega v tem, da bi izbrala med svojimi otroki. Vsak večer sem polagala roko na trebuh in šepetala: »Ne bom vas zapustila.«

Moja mama je bila vsak dan bolj zaskrbljena. »Milica, jaz sem te rodila v težkih časih, a nikoli si nisem predstavljala, da boš morala izbirati med življenji svojih otrok.«

Sosedje so začeli šepetati. V majhni vasici pod Kamniškimi Alpami ni skrivnosti. »Si slišala za Milico? Pravijo, da tvega življenje zaradi trme…«

Včasih sem ponoči poslušala dež in razmišljala o tem, kaj pomeni biti mati. Ali pomeni žrtvovati sebe? Ali pomeni sprejeti odločitev, ki jo boš nosil do konca življenja?

Nekega dne me je obiskala prijateljica Petra. »Milica, vem, da ti ni lahko. Ampak karkoli se odločiš, bom ob tebi. Samo… prosim te, ne zapri se vase.«

Tiste noči sem prvič začutila pravi strah – ne le zase, ampak za vse tri otroke. Srce mi je začelo močno razbijati, zrak mi je zmanjkoval. Sašo me je odpeljal na urgenco.

»Vaše stanje se slabša,« je rekel zdravnik na intenzivni negi. »Če ne ukrepamo zdaj…«

A jaz sem le nemočno gledala v strop in si predstavljala tri majhne obraze.

Doma so se napetosti stopnjevale. Sašo je bil vedno bolj tiho, ponoči ni spal. Mama je jokala v kuhinji. Oče je molčal in gledal skozi okno.

Nekega popoldneva me je mama objela in rekla: »Milica, jaz te imam rada. Ampak če te izgubimo… Ne vem, če bom to preživela.«

V meni se je nekaj zlomilo. Prvič sem pomislila: mogoče imajo prav. Mogoče res tvegam preveč.

A potem sem v sanjah videla tri drobne ročice, ki so me držale. Prebudila sem se premočena od solz in vedela: ne morem izbrati.

Zdravniki so bili vse bolj nestrpni. »Časa ni več veliko.«

Na dan odločitve sem sedela v bolniški sobi s Sašem ob sebi. »Milica, karkoli se odločiš… ljubim te.«

Pogledala sem ga v oči in rekla: »Ne bom izbrala med svojimi otroki.«

Sledili so tedni strahu in upanja. Vsak dan sem molila za še en dan brez zapletov.

Porod je prišel prezgodaj – v 29. tednu. Vse je bilo kot v megli: luči, glasovi zdravnikov, jok novorojenčkov.

Ko sem se zbudila iz anestezije, me je Sašo držal za roko: »Vsi trije so živi. So na intenzivni negi.«

Dnevi v porodnišnici so bili najdaljši v mojem življenju. Vsak dan sem sedela ob inkubatorjih in gledala svoje drobne borce.

Po mesecu dni so mi dovolili domov – najprej Nejca, nato Evo in nazadnje malega Jureta.

Danes so stari dve leti. So zdravi in polni življenja.

A brazgotine ostajajo – na mojem telesu in v moji duši.

Včasih ponoči še vedno poslušam dež in se sprašujem: Ali sem ravnala prav? Bi bila boljša mati, če bi poslušala zdravnike? Ali pa je materino srce res močnejše od vsake sodbe?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi izbrali med svojimi otroki ali bi tvegali vse za ljubezen?