Mož mi je po rojstvu hčerke izračunal, koliko mu dolgujem za najemnino in vrtec — jaz pa sem ga prosila, naj gre v sredo ponjo
»Šeststo dva evra. Pa plenic še nisem štel,« je rekel Rok in obrnil telefon proti meni.
V naročju sem držala Nežo, ki mi je ravno potisnila košček razmočene žemlje za ovratnik. Na zaslonu je pisalo: najemnina 395, vrtec 137, položnice 70. Pod črto je s krepko pisavo napisal moje ime.
»Rok, jaz dobim sedemsto petinštirideset.«
»Saj vem.«
Najhuje je bilo, kako hitro je to rekel. Niti za sekundo mu ni bilo treba pomisliti.
Imela sva dvosobno stanovanje v Kranju. Pred Nežo sva si najemnino delila na pol, položnice pa plačevala, kakor je naneslo. Takrat sva oba delala osem ur. Po porodniški sem se vrnila v knjigovodstvo za štiri. Rok je v skladišču delal v izmenah in z dodatki domov prinesel okoli tisoč petsto devetdeset evrov. Včasih manj. Zato mi ni bilo vseeno, koliko stroškov pade nanj. Samo nisem razumela, kako je lahko izračunal najin mesec, ne da bi se vprašal, od česa naj ga jaz preživim.
Za krajši delovnik me je prvi vprašal on. Sedela sva v avtu pred vrtcem, Neža je zadaj spala, jaz pa sem mu razlagala, da me hočejo v pisarni po vrnitvi spet imeti do štirih.
»A ne bi šla za štiri ure? Vsaj prvo leto,« je rekel. »Da se ne bova vsak dan lovila, kdo gre ponjo.«
Meni je bilo po eni strani kar prav. Neža se me je takrat držala še na stranišču in ob misli na prvi dan vrtca mi je bilo slabo. Nisem pa vedela, da bo najin »da se ne bova lovila« čez tri mesece postal moj prosti čas.
Tisto nedeljo me je pri kosilu njegova mama Marjeta vprašala, ali sem se že naveličala biti toliko doma. Rok je z vilicami pobiral zadnji krompir. Niti pogledal me ni.
»Saj nisem doma. Delam,« sem rekla.
»No, štiri ure. Rok je rekel, da si tako želela. Sem mu rekla, naj ti pusti, dokler si lahko privoščita.«
Neži sem še enkrat obrisala usta, čeprav ni imela nič okoli njih. Doma sem Roka vprašala, zakaj svoji mami ni povedal, kako sva se zmenila.
»Ker mi je bilo nerodno reči, da je z mojimi izmenami ne morem niti iz vrtca pobrat,« je rekel.
»In ti je bilo lažje reči, da se meni ne da delat?«
»Tega nisem rekel.«
»Pa si jo pustil, da si tako misli.«
Tu ni imel več kaj reči. Jaz pa tudi ne, ker sem morala iz pralnega stroja pobrati mokre rjuhe. Neža je ponoči bruhala. Rok je zjutraj opazil svežo posteljnino, ampak je mislil, da jo menjam ob sobotah. Bila je nedelja. Saj ne vem, zakaj me je ravno to tako zadelo.
Naslednje jutro sem mu nakazala 602 evra. Potem sem pred lekarno na telefonu trikrat seštela, kaj me še čaka do plače. Obrok za registracijo, bencin, kapljice za Nežo. Za malico sem si tisti teden nosila kruh in sir. En večer je Rok odprl hladilnik in vprašal, če greva jutri po trgovini. Rekla sem mu, naj gre kar sam. Da imam na računu osemnajst evrov.
»Zakaj mi nisi povedala?«
»Sem ti. Ko si mi pokazal tisto tabelo.«
Neža je že spala. Rok je zaprl hladilnik in ostal naslonjen nanj. Čez čas mi je povedal, da so jim v skladišču ukinili dve soboti na mesec. Vodja mu je to sporočil že prejšnji teden. Ni mi povedal, ker je računal, da bo našel kaj dodatnega, preden bom sploh opazila razliko.
Potem je omenil očeta. Vedela sem, da je bil nekaj časa brez službe, nisem pa vedela, da je Marjeta tri mesece skrivala opomine za najemnino v predalu pod kuhinjskimi krpami. Rok jih je našel, ko mu je polila juha in je hotel pobrisati mizo. Star je bil enajst let.
»Ko na računu zmanjka, si jaz takoj predstavljam, da bomo morali ven,« je rekel. »Če dava oba enako, se mi vsaj zdi, da ne bo vse na meni.«
»Meni se pa zdi, da je vse na meni vsakič, ko pokličejo iz vrtca.«
Povedala sem mu za sredin sestanek v službi. Šefica me je povabila, čeprav je bil ob dveh, ker so se dogovarjali, kdo bo prevzel nove stranke. Odklonila sem, še preden bi vprašala Roka, ali lahko tisti dan pobere Nežo. Na seznamu za vrtec je bil tudi njegov telefon. Vzgojiteljica ga je imela, jaz pa sem se obnašala, kot da ga nima.
»Greš lahko to sredo ti ponjo? Jaz bi šla na ta sestanek, če me še vzamejo.«
Najprej je hotel reči, da dela. Videla sem mu na obrazu. Potem je pogledal razpored. V sredo je končal ob dveh.
Tisti večer sva na mizo zložila položnice. Dohodka sva seštela in za skupne stroške določila delež, približno tretjino zame in dve tretjini zanj. Vštela sva tudi hrano in plenice. Dogovorila sva se, da vsak mesec po plači pogledava, ali številke še držijo. Rok mi je vrnil razliko za tisti mesec. Ko je prišlo nakazilo, sem si oddahnila, pa mi je bilo malo nerodno, da sem se ga tako razveselila. Kot da mi je nekaj podaril.
V sredo mi je pet minut pred sestankom napisal: »A ima rezervne hlače v vrtcu?« Že sem tipkala, v katerem predalu so, potem pa sem odgovor zbrisala. Ni jih bilo. Zjutraj sem jih pozabila dati v nahrbtnik. Napisala sem mu, naj vpraša vzgojiteljico, kaj imajo za preobleč.
Ko sem prišla domov, je imela Neža na sebi prevelike vrtčevske hlače in je sedela na kuhinjskem pultu. Rok ji je lupil mandarino. Rekel je, da se je polulala tik pred odhodom in da je moral podpisati listek za izposojena oblačila. Potem me je vprašal, kako je bilo na sestanku. Skoraj sem mu po navadi rekla samo »v redu«. Pa sem mu povedala, da sem dobila eno od novih strank in da sem se na poti domov prvič po dolgem času veselila naslednjega dne v službi.
Še zdaj me včasih zaboli, da je Rok za najemnino znal izračunati moj delež do evra, pri skrbi za Nežo pa ga sploh ni iskal. Se vam zdi pošteno deliti račune na pol, če ima samo eden od vaju čas, da zasluži za svojo polovico?