Na sinovi poroki je njegov oče rekel, da je vedno poskrbel za vse. Že sem segla po torbici, ko je vstal Jože
»Če česa ni bilo, sem jaz zrihtal,« je rekel Bojan in dvignil kozarec. »Miha dobro ve, da se je doma vedno lahko zanesel name.«
Za sosednjo mizo je njegova sestra že ploskala. Jaz sem gledala prt, na katerega mi je kapnila omaka, in jo drgnila s prtičkom, čeprav sem jo s tem samo še bolj razmazala. Čakala sem, da bo Miha rekel kaj v smislu: tudi na mamo. Pa je vstal, objel očeta in rekel:
»Vem, ati. Brez tebe ne bi prišel do diplome.«
Sedela sem na koncu mize, tik ob vratih, skozi katera so natakarji nosili krožnike. Dopoldne mi je Miha rekel, da so me dali tja, ker bom tako lažje vstajala. Seveda sem vstajala. Po šivanko za Urškino obleko, po jopico za teto, po kozarec navadne vode za Bojana, ker mu je natakar prinesel mineralno. Od jutra sem imela v torbici rezervne nogavice, dva obliža in kuverto s tristo evri. Zbirala sem jih od februarja.
Ko smo se pred gostilno pri Šentjurju slikali, me je svakinja prosila, naj ji pridržim torbico. Fotograf je medtem poklical ženinovo družino. Na sliki so bili Bojan, njegova žena in Miha. Jaz sem stala dva koraka stran s tujo torbico v roki. Mislila sem, da bo Miha opazil in me poklical zraven. Tudi takrat sem čakala.
Bojan je znal biti dober oče, kadar je bil zraven. To je bilo tisto zoprno. Miho je naučil plavati. Ko je imel mali vneto uho, ga je celo noč nosil po stanovanju, da je lahko zaspal pokonci. Potem je podjetje, v katerem je delal, propadlo. Nekaj časa je iskal delo, potem ga je našel na terenu. Do takrat sva se že toliko preklala zaradi položnic, da mi je nekega četrtka pustil ključe na pultu in se odselil k bratu.
Preživnina je prihajala po kosih. Enkrat petdeset evrov, drugič nič. Mihovo mesečno vozovnico za Celje sem kupovala na zadnji dan v mesecu, zjutraj pred službo, da je šel lahko v šolo. Dopoldne sem delala na blagajni, zvečer sem čistila zdravstveni dom. Doma sem si sezula čevlje kar na predpražniku, ker sem imela po dveh izmenah tako otekle noge, da jih nisem spravila nazaj noter, če sem morala še do smetnjaka.
Ko je bil Miha v tretjem letniku, sem bila z Jožetom. Nisva živela skupaj. Ob sredah me je navadno pobral po čiščenju in sva pri meni pojedla kaj toplega. Miha ga je imel rad, tudi po tem, ko sva šla narazen. Še vedno mu je voščil za rojstni dan. Ko ga je povabil na poroko, mi je bilo prav. Nisem si pa mislila, da bo Jože ravno tisti, ki bo odložil vilice.
»Bojan, tega pa ne moreš tako povedat.«
Ni vzel mikrofona. Samo vstal je. Ampak sedel je tako blizu zvočnika, da je harmonikar nehal brskati po notah in pogledal k njemu.
»A se spomniš tistega računalnika za šolo, Miha? Tistega rabljenega, ki sva ga z mamo prinesla iz Celja?«
Miha je prikimal.
»Oče mi je dal denar zanj.«
»Ne, ni ti ga. Jaz sem ga založil. Mama mi ga je vračala po štirideset evrov, dokler ni bilo pokrito. Takrat je Bojana klicala iz mojega avta, ker ji je bilo pred tabo nerodno govorit o denarju. Trikrat ga je klicala. Jaz sem sedel zraven.«
Bojan je odložil kozarec tako na trdo, da je vino šlo čez rob.
»Saj sem ji potem nakazal.«
»Si,« sem rekla. Glas mi je malo preskočil. »Naslednjo pomlad. Za dva meseca nazaj.«
Prvič tisti večer me je Miha gledal naravnost. Jaz pa nisem mogla gledati njega. Gledala sem Urško, ki je pod mizo stiskala Mihovo koleno. Na njeni poroki sem sedela in pred sedemdesetimi ljudmi štela zamujene preživnine. Najraje bi se skrila v kuhinjo med natakarje.
»Jože, dovolj,« sem rekla.
In me je poslušal. Takoj je sedel. To mu še danes štejem v dobro.
Šla sem ven. Na parkirišču je bilo hladno, jaz pa brez jopice. Na telefonu sem že iskala številko za taksi, ko je prišel Miha. Prinesel mi je jopico. Tisto tetino, ne moje. Nekaj časa sva oba gledala v rože na rokavu, potem sem si jo vseeno oblekla.
»Mami, jaz sem ga enkrat vprašal za računalnik. Rekel je, da je bilo med vama vse poravnano.«
»Mene pa nisi vprašal.«
»Ne.« Z nogo je podrsal po pesku. »Ker mi je bilo všeč, kar mi je povedal. Da je bil na terenu zaradi mene. Da je mogoče res manjkal, ampak da je vsaj vse plačal. Potem sem to kar naprej govoril, tudi Urški. Oprosti.«
Skoraj sem mu rekla, da ni nič. Že usta sem odprla. Tako sem mu odgovorila tudi, ko me je pri sedemnajstih vprašal, ali je problem, če gre z očetom za prvi maj na morje, meni pa je bilo hudo, ker sem vzela dopust, da bi bila skupaj. Nič, pojdi, sem mu rekla takrat. In je šel. Kako naj bi vedel, če mu nikoli nisem povedala?
»Danes me ni najbolj zabolel računalnik,« sem rekla. »Zabolelo me je, ko si šel na sliko, pa nisi pogledal, kje sem.«
Sedel je poleg mene na nizek zid. V poročnih hlačah, naravnost na mokro. To sem opazila zato, ker bi mu še pred eno uro rekla, naj vstane, da ne bo imel madeža. Zdaj sem ga pustila sedeti.
»Boš prišla nazaj?« je vprašal.
Sem šla. Z Urško sva pojedli torto pri šanku, ker pri njeni mizi ni bilo več prostora. Miha je prišel za nama in me vprašal, ali bi plesala. Rekla sem, da ne, ker me bolijo noge. Potem sem ga prosila, naj mi prinese moje čevlje, tiste ravne iz avta. Ni me pregovarjal. Šel je ponje.
Kuverto sem jima dala ob odhodu. Ne zato, da bi Miha končno videl, koliko dam zanj. Dala sem jima jo, ker sem jo hotela dati. Prvič po dolgem času se mi je zdelo, da je med tema dvema rečema razlika.
Še vedno mi veliko pomeni, da mi je rekel oprosti. Ampak zakaj sem toliko let mislila, da bi morala počakati, da me kdo opazi, preden si smem sama potegniti stol bliže?